ŽIVLJENJE Z DEMENTNO MAMO
Jurij B. Hudohmet, Kralji ulice št. 191, maj 2022
Daleč od tega, da bi se želel norčevati iz bolnih ljudi, ampak včasih je treba kako težavo reševati tudi s humorjem. Moja 83-letna mati je že nekoliko dementna, grobo rečeno se ji je malo zasukalo, imam pa to srečo, da se ji je v pozitivo in ne v negativo. Tako je večino časa dobre volje. Vsak dan se naposlušam spominov iz mladih let, pa kako sta se spoznala z očetom, pa kako je bilo med drugo svetovno vojno, ko je bila še otrok. Značilno za demenco je, da se oseba spomni oddaljenih dogodkov, pozablja pa novejše in sprotne. Tako včasih zahteva, da ji pripravim obrok, čeprav je jedla pred 15 minutami. Včasih ima tudi zabavne vložke, na primer, kar tako, brez vzroka začne vzklikati: »Tito – partija!« in se smejati zraven. To lahko potem včasih traja celo dopoldne, kadar pa se res naveličam, ji samo »vstavim« kako drugo misel: »Mama, se spomniš reklame za Merkur?« In potem začne prepevati melodijo iz aktualne reklame: »Merkur, Merkur.« Tako, da malo zamenjamo. Včasih vpraša za kakšnega znanca, ki je že več let pokojni, če je še živ. Pa rečem: »Seveda, zdajle pride po tebe, da te odpelje v kino.« In potem se smejiva, ker toliko zmešana pa še ni, da ne bi doumela bizarnosti izrečenega. Na srečo je vsaj ves čas doma in tudi nima želje, da bi ne vem kam šla. Sosed je imel resen problem z babico pred leti, ki je znala »odlutati«, tako da so jo morali iskati s policisti in gasilci. Tega na srečo pri nas ni. Če jo želim malo zamotiti, ji samo rečem: »Mama, Mario je na televiziji.« Je namreč velika oboževalka Maria Galuniča in se spravi pred TV, tudi če takrat ni na sporedu oddaje omenjenega gospoda, in pač gleda kaj drugega. Ena izmed težav je tudi pretirano kajenje. Kar je zanimivo, je to, da do svojega 32. leta sploh ni kadila, oče je kadil, odkar pomnim. Pa je enkrat na neki zabavi, ko je bil prostor tako zakajen, da bi lahko tisti dim z nožem rezal, rekla: »Klinc, bom pa še jaz prižgala.« Če bi ji pustil na mizi škatlico cigaret, bi jo uničila v kakšnih štirih urah. Kljub temu da ima zelo solidno penzijo, bi bilo to kar malo preveč. Druga težava pa je, da ima kot Belokranjka zelo rada vino. Ko je bila še zdrava in delovno aktivna, ni nikoli pretirano posegala po alkoholu – sedaj pa, ko cel dan nima kaj početi, kar pogosto poseže po kozarcu. Zaradi tega ji vino skrivam oziroma doziram po malo, tako kot cigarete. Ob nedeljah zna biti to tudi zelo nadležno, sploh če ga pozabim kupiti v soboto zvečer, trgovine so ob nedeljah zaprte, na bencinski je pa svinjsko drago. Pa ji rečem: »Mama, danes je nedelja, bomo malo pavzirali.« Včasih uspe, včasih ne, in potem grem slabe volje na bencinski servis, kjer liter vina velja skoraj šest evrov. Težave so tudi pri zdravniku, teh pregledov ima kar precej, saj se vedno nekaj upira, ne razume, zakaj je morala priti, vendar zna biti precej duhovita in zdravnike večkrat spravi v smeh. Ravno zadnjič mi je eden rekel: »Vam pa ni dolgčas z vašo mamo, a ne, gospod!« Ker sva se ravno vračala iz bolnišnice, se je še spomnila prigode, ko je bila v porodnišnici ob mojem rojstvu. Rodil sem se nekaj mesecev prezgodaj pa sem moral za nekaj tednov v inkubator. Ko je prišla mama pome, ji pravi medicinska sestra: »Gospa, vaš je …« »Vem, un ta grd z rdečimi lasmi je moj!« Pa se spet malo nasmejimo. Ni kaj, vsi smo na tej ladji in nihče se ne mlajša. Jaz sem recimo prepričan, da 83 let sploh ne bom dočakal, tako da se moja mama še dobro drži. Sedaj bom moral počasi končati, saj me že kliče. »Mama, Mario je na televiziji,« zavpijem pa si kupim še kakšnih 15 minut miru, da v miru dokončam kolumno.