dimitrij

Veliki jezikovni modeli (VJM) nam jezik radikalno razkrijejo kot avtonomno strukturo, ki deluje popolnoma avtomatsko; avtonomen sistem, ki ne potrebuje zavesti, da ga vodi, da govori. Še več, ta govor je poln artikuliranega in akumuliranega znanja; a to je nikogaršnje znanje; ni nekaj kar nekdo ve, ampak nekaj kar se ve. Zanje, za katerega ni nihče odgovoren; znanje, ki ne potrebuje subjekta.

Jacques Lacan, inspiriran z razvojem kibernetike v štiridesetih in petdesetih letih 20 stoletjem je jezik razumel kot stroj, kot računski sistem, kot algoritem s svojim lastnimi pravili, voljo in življenjem.

Jezik ni orodje za sporazumevanje, temveč tuja, zunanja struktura, ki nas kolonizira. Rojeni smo v jezik, ki je bil tu že pred nami in ki bo ostal po naši smrti. Jezik nas odtuji od samih sebe, nam sicer omogoča, da ubesedimo želje, a te želje niso nujno naše, zato nismo nikoli zadovoljni, ko dobimo to, kar želimo. Ljudje smo primati, trpinčeni z jezikom.

Sprejetje jezika je ključen trenutek, ko mali primati postanejo ljudje, govoreča bitja. Jezik nas umesti v simbolni red; v družbo, v odnose z drugimi ljudmi, ki jih mediira jezik, ideološke konvencije in sprejetje zakona. Sprejetje jezika, vstop v simbolni red, male primate kastrira; kastracija je priznanje, da v svoji hiši nismo edini gospodarji, da tu veljajo pravila Velikega drugega. A simbolni red, artikuliran skozi jezik, je vse, kar imamo. Onkraj jezika je presežek pomena, norost in psihoza.

Jezik nas igra po svojih pravilih. Jezik ima svoja pravila; jezik je sistem pravil, izrazov, slovarjev, leksikonov, dialektov, žargonov, Jezik je poln govora drugih, želja drugih, njihovih aspiracij in fantazij. Jezik govori skozi nas.

Ferdinand de Saussure je koncipiral jezik kot sistem razlik med elementi. Elementi jezika so arbitrarni, njihov pomen vznikne skozi razlike med njimi.

Za Saussura je osnovni element jezika znak, kombinacija označevalca in označenca. Klasičen primer je znak “drevo”, kjer je na strani označenca koncept drevesa, torej trajne rastline s pokončnim, olesenelim deblom, in na drugi strani beseda, označevalec “drevo”. Znak je odnos med označevalcem in označencem, torej konceptom in njegovim materialnim označevalcem.

Lacan Saussurovo definicijo obrne na glavo. Saussurov znak, stabilna relacija med označevalcem in označencem je za Lacana rezultat interakcij med označevalci. Označevalca definira le razmerje do drugih označevalcev. Poglejmo si recimo slovar, kjer je vsaka beseda definirana le z drugimi besedami.

Označevalec vedno pripelje le do naslednjega označevalca, nikoli pa do končnega cilja, označenega. Jezik kompulzivno nadaljuje samega sebe. Zato pomen označevalcev ni fiksiran, temveč izhaja iz sosledja označevalcev, in se vzpostavi šele retroaktivno, na točki “prešitja”. Proces ustvarjanja pomena je avtonomen in algoritmičen. Pomislimo, kako se pomen zvija in prestavlja skozi verigo označevalcev “situacija je katastrofalna, ni pa resna”. Šele na zadnjem označevalcu se označevalci in označenci prišijejo skupaj, v pomen.

Veliki jezikovni modeli jezik razumejo le skozi statistične odnose med označevalci; tako, da štejejo različne relacije med označevalci v korpusu. Besede s podobnim pomenom se pojavljajo v podobnem kontekstu. Jezik je kombinacija urejenih elementov, katerih možnosti kombiniranja regulira skupek kompatibilnih in nekompatibilnih kombinacij; svoboda diskurza, je zamejena z določenimi verjetnosti. VJM tako modelira zelo kompleksne odnose med besedami v jeziku in njihove kontekste. Nevronska mreža se nauči napovedovati naslednjo besedo v sosledju besed, glede na prejšnje besede.

Veliki jezikovni razbijejo tekst na manjše enote, žetone ali tokene, besede ali označevalce, nato s pomočjo nevronske mreže žetone spremeni v vektorske vložitve (word embeddings). Ti predstavljajo žetone v njihovem semantičnem kontekstu. Vsak žeton je vektor, točka v večdimenzionalnem prostoru (GPT-3 je v svojem razvoju šel preko 2048, 4096 in 12288 dimenzij), in sicer tako, da so si vektorske vložitve žetonov, podobnih bodisi po pomenu ali kontekstu, tudi blizu.

Vektorske vložitve, vektorske reprezentacije žetonov ali besed, tako naseljujejo t. i. latentni prostor. Ta je zmanjšana dimenzionalna predstavitev razmerij med žetoni; latentni prostor je multidimenzionalen, kompleksen in nelinearen in je popolnoma neintuitiven.

VJM so tako črne škatle, ki jezik formalizirajo in modelirajo kot vektorski prostor. VJM so matematične reprezentacije jezika; tako pomena kot sintakse, ki pa je zakodiran le skozi relacije med žetoni. Jezik je predstavljen kot čista struktura.

Ker so vektorske vložitve vektorji, z njimi lahko računamo; klasični primer je formula “kralj – moški + ženska = kraljica”. Razmerje vektorskih vložitev vektorjev žetonov “kralj”, “moški”, “ženska”, “kraljica” odraža odnose med spoli v simbolnem redu.

Mwatkins z bloga LessWrong [1] je analiziral 4096 dimenzionalni latentni prostor model GPT-J. V njem žetoni niso razporejeni naključno ali enakomerno, večina žetonov je porazdeljenih v dve sekajoči se hipersferi ali lupini s prazno sredico. Ker so visokodimenzionalni prostori precej čudni in neintuitivni, ni to verjetno nič posebnega.

Raziskoval je tudi prazen prostor brez žetonov, t. i. “semantični vakuum”, s pomočjo t.i. nokenov, “netonov”, torej vektorskih vložitev za žetone, ali besede, ki ne obstajajo (a imajo mesto v latentnem prostoru) in zanje od VJM zahteval definicije. Spomnimo se, pomen besede ali žetona je definiran z odnosom, bližino ali oddaljenostjo do drugih žetonov v latentnem prostoru.

Če potujemo po semantičnem vakuumu od središča večje hipersfere, je večina netonov definiranih kot “oseba, ki je (ali ni) član neke skupine”; a bolj, kot se bližamo lupini, pogostejše so definicije, ki poudarjajo moč ali avtoriteto.

Ko prebijemo lupino žetonov in potujemo stran od nje, se začno pojavljati definicije diskriminacije, izključevanja, transgresij, geografskih značilnosti in lukenj. Nato se začnejo pojavljati definicije živali, rastlin, nato majhnih stvari, okroglih stvari, ki jim sledijo ostre, ploščate, velike, mehke, ozke, globoke, nerodne in sladke stvari. Pojavljajo se definicije, ki vključujejo materiale, kot so blago, kamen, les in hrana. Pogosto se definicije pojavljajo skupaj, značilne definicije so “majhna okrogla luknja”, ali “majhen ploščat okrogel rumenkasto bel kos kovine”; nato pa sledijo le še definicije “osebe, ki je član skupine, ki jo povezuje neka skupna značilnost”

V semantičnem vakuumu je dominantna tema pripadnost skupini; ta tema zamejuje ves diskurz; sledijo teme statusa, moči in avtoritete, elit in kraljevih družin. Največja semantično bogastvo ni tam, kjer je večina netonov, torej v jeziku samem, temveč stran od lupine jezika, v semantičnem vakuumu. Zelo malo referenc je na modern svet, definicije netonov se večinoma sklicujejo na preprost svet, bajk, pravljic in mitov.

V samem jedru semantične praznine, v centroidu žetonov, torej v povprečju vseh vektorskih vložitev je neton samega središča jezika; najbolj splošen, jedrni koncept celotnega jezika.

Model se izmika njegovi definiciji, definicije so splošne in nedoločljive, model si kupuje čas in odlaša z jasno definicijo. A ko ga privijemo, naj se odloči za neko neko bolj konkretno definicijo,

je ta “moški penis”.

Tu se zopet vrnemo k Lacanu. Za Lacana je falus prvi in najpomembnejši označevalec, je privilegiran označevalec.

Falus ni penis. Falus ni stvar, ni organ. Falus ni v domeni moških. Falus je označevalec. Falus je označevalec, ki označuje označevanje samo. Falus vpelje celoto polje pomena.

Falus je označevalec moškosti, je emblem, indikator, moške “substance”, moči, virilnosti, potence, vitalnost, ki imetniku falusa podeljuje izjemno moč in status. A moški niso ontološko v ničemer drugačni od žensk; moški nimajo privilegiranega dostopa do nobene posebne moči, ki bi jih ontološko razlikovalo od žensk.

Lacan falus označi za emblem virilnosti, ki deluje natančno in zgolj zato, ker predpostavljamo, da mora delovati. Zato je falus prazen označevalec, označuje nekaj, česar ni. Je čisti semiotični blef; je lasulja na plešasti glavi.

Falus kot označenec tako nima jasnega označenca, a označuje nekaj; kaže na nekaj, kar ne obstaja, a ravno zato vpelje samo strukturo signifikacije. Je prvi označevalec, ki označuje signifikacijo samo; torej “to” pomeni, torej stoji namesto “tistega”, kjer je označevalec tu, tisto pa je odsotno. Je refleksiven, ker se referira ravno na ta mehanizem signifikacije. Je označevalec tega kar manjka, označuje odsotno, stvar, ki je ni; v jeziku natančno to počnejo vsi označevalci. Beseda pač stoji namesto odsotne stvari. Magija jezika je v tem, da prikliče odsotno, ki ostaja odsotno. “Drevo” prikliče idejo drevesa, čeprav drevesa ni nikjer. Besede nadomestijo stvari; te delujejo tudi ko označevalcev ni.

Falus zato označuje simbolno kastracijo; ta je cena, ki jo plačamo za to, da se prepustimo moči signifikacije, moči jezika; posedovanje falusa, označevalca, postavi nosilca v pozicijo, ko lahko izvaja moč, ki mu jo falus podeljuje. Žezlo, ki ga drži v roki kralj, ga postavi v simbolno pozicijo kralja, ko lahko izvaja moč, ki jo ta pozicija nosi. Ampak hkrati ga simbolno kastrira; med njim, med primatom, ki zaseda mesto kralja in simbolno pozicijo kralja, ki mu daje moč, zazija vrzel. Vrzel med tem, kar sem (človeška žival, primat) in simbolnim mandatom, ki mi pozicija podeljuje (kralj, profesor).

Falus kot označevalec označuje simbolno avtoriteto; a njegova ključna lastnost je, da ta ni nikoli naša; da falus ni nikoli naš organ, temveč zgolj mesto, kjer tuja moč intervenira in se vpiše v naša telesa, kraj, kjer Veliki drugi, simbolni red, deluje skozi nas. Falus je organ brez telesa. Nihče nima falusa, nihče nima nadnaravne moči, ki bi ga ločila od drugih ljudi. Vsi smo le primati. Falus je vedno le mitološki falus. Zato smo vsi kastrirani in omejeni.

A kastracija je možna šele z vstopom v simbolni red, ko priznamo zakon, ko priznamo, da signifikacija deluje, ko se uklonimo pravilom jezika, ko pristanemo, da se jezik igra z nami. Falus je tako označevalec simbolne kastracije.

Falus je tako tudi označevalec želje drugega. Zato je falus označevalec spolne razlike. Odnos, ki ga bo otrok zavzel do falusa, bo determiniral njegovo spolno pozicijo. Moško pozicijo (seveda neglede na biološki spol) definira želja imeti falus; žensko pa želja biti falus.

V praznem jedru jezika je na delu falus; privilegirani označevalec, ki vzpostavlja jezik kot tak, vzpostavlja simbolni red, ki zažene željo, ki vzpostavlja osnovno spolno razliko. Falus je označevalec brez označenca; je označevalec označevanja samega, je označevalec manjka, kastracije, želje, je označevalec užitka in je označevalec spolne razlike.

Veliki jezikovni modeli so, tako kot je anticipiral že Lacan, pokazali na avtonomijo jezika, ki je neodvisen od omejitev, ki jih postavlja materialni svet. Jezik je kibernetska mašina, ki, ko jo enkrat zaženemo, avtonomno ohranja in celo povečujejo lasno diferenciacijo in kompleksnost. A da se vzpostavi, jezik potrebuje neko minimalno razliko, ki jo vzpostavita slovnica in črkovanje.

VJM plastično pokažejo, kako jezik deluje kot avtonomna struktura, v katero se ljudje integriramo in nas, v skladu s svojimi pravili, vodi in upravlja.

[1] (https://www.lesswrong.com/posts/FTY9MtbubLDPjH6pW/phallocentricity-in-gpt-j-s-bizarre-stratified-ontology)

Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, 12.5.2024

Stari kostanj pred Dramo bodo posekali. Tam bo zazijala luknja; praznina, ki bo ostala za kostanjem, bo omogočila obnovo Drame. Vsi se strinjamo, da Drama potrebuje prenovo. Vsi, ki smo kdaj čakali na avtobus v kostanjevi senci, pa se tudi vemo, da bo padec starega kostanja travmatično dejanje nasilja, ne le nad starim kostanjem, temveč vsemi, ki smo z njim spletli odnose.

Selitev drevesa, ki bi stari kostanj ohranila, stane več kot sto tisoč evrov. Ali je sto tisoč evrov davkoplačevalskega denarja preveč za ohranitev kostanja? Ali prenovljena Drama pretehta nad starim kostanjem? Ne vem, ne sodim in razumem vso odgovornost odločitve. To ni tekst za ali proti ohranitvi kostanja, čeprav si sam močno želim, da ostane. To je tekst o težavnosti te odločitve. To je tekst o etiki sobivanja z drugimi čutečimi bitji v mestu.

“Cilj religije je … izvajati nasilje brez kazni” je čudovita definicja Te Pakaka Tawhai v uvodu “Maori Religion”. Religija tu seveda ni mišljena kot odpustek, kot način kako se izmuzniti kazni, kako doseči odpuščanje in nadaljevati življenje, kot da se ni nič zgodilo. Religija v zgornjem stavku izhaja iz spoznanja, da je za normalno delovanje življenja, za vzdrževanje družbe, sveta, potrebno nasilje, ogromno nasilja.

Tu ne gre za dejanja subjektivnega nasilja, ko nekdo nekomu nekaj travmatičnega stori (čeprav se skoraj vse nasilje tako manifestira) temveč sistemsko nasilje, ki je potrebno zato, da živimo udobno, civilizirano življenje. Stari kostanj ne bo le žrtev arborista s motorno žago, temveč je ta akt nasilja del sistemskega nasilja, nasilja, ki vzdržuje in poganja družbo.

Zgornja definicija iz dejstva, da je nasilje nevarno, destruktivno in travmatično za vse vpletene; da je nasilje nevarno in prinaša posledice tudi za tistega, ki ga izvaja. Religija je tu praksa soočenja z našimi žrtvami, s posledicami našega nasilja; ko nam je jasno da so vsi odnosi recipročni in moramo vzdrževati bližino s drugimi bitji, navkljub nasilju, ki ga izvajamo.

Kazen v zgornji definiciji ne pomeni zgolj posledic (ki jih vsako dejanje neizogibno prinaša); kazen zato, ker predmeti nasilja niso zgolj predmeti, stvari, temveč so osebe.

Zgornja definicija ubesedi animistično pozicijo. Animizem ni verovanje, da so, recimo, kamni živi, da imajo dušo. Animizem etika in praksa vzdrževanja odnosov v svetu, ki ga sestavljajo osebe različnih vrst; ljudje, živali, rastline, kamni, duhovi...

Animizem je razmislek, kaj je tisto, kar nekoga ali nekaj naredi osebo in kaj pomeni biti oseba v svetu in kaj je človeško mesto v svetu. Biti oseba vedno že pomeni biti skupaj z drugimi osebami, vedno biti v odnosu, v razmerju do drugih. Ti vsakodnevni odnosi skrbi, nege, ali nasilja pletejo dolgoročne vzorce, pletejo zgodovino. Biti človek je predvsem etična pozicija, pomeni biti vpleten v omrežja medsebojnih zavez do drugih bitij, človeški in nečloveških.

V tem svetu ljudje nismo gospodarji; omrežja, ki jih pletemo ne izbiramo sami; v ta omrežja so pogosto vpletene tudi osebe, ki so močnejše od nas. Zato v zgornji definiciji nastopa beseda kazen in ne posledica. Posledica je stvar kavzalnih odnosov med stvarmi; kazen je stvar etične zveze med osebami. Da bi ga razumeli, animisti svet poosebljajo; mi, moderni, ga opredmetimo.

A nikoli nismo bili zares moderni. V kapitalizmu odnose med osebami zamenjajo odnosi med stvarmi. V kapitalizmu dobi moč delovanja blago. Blago je predmet, namenjen menjavi. Ljudje ga ne izdelamo zato, ker bi ga potrebovali, ker bi ga radi posodili ali podarili. Blago na trgu zamenjamo za kapital, ki ga spet porabimo za proizvodnjo blaga. Tako blago dobi svoje lastno življenje in stopa v odnose z drugim blagom in ljudmi. Stvari, blago, so fetiši. Fetiš je predmet, stvar, ki je navdan z močjo delovanja ali celo z magičnimi močmi; tako vsaj verjamejo “divjaki”. A v razmerju do blaga smo ljudje le odtujeni mezdni delavci ali potrošniki. Za blago ljudje obstajamo le zato, da omogočamo njegovo cirkulacijo v ciklih proizvodnje, menjave in porabe. Smo viri, iz katerih stvari črpajo svojo življenjsko silo; smo stroji, ki poganjamo krog akumulacije kapitala.

Kapitalizem ima moč, da neživim stvarem vdihne notranje življenje, da jih napolni z močjo delovanja. Kapitalizem tako poseljuje cel bestiarij izjemno močnih bitij, bitij, ob katerih je individualno človeško življenje neznatno; Kapital, blago, trgi, borze, indeksi … so bitja, ki se odzivajo, imajo svojo voljo, se bojijo (“kapital je plaha ptica”), so optimistični ali črnogledi, muhasti, občutljivi, napeti … Vse nas skrbi blaginja teh bitij in pazimo, da jih ne vznemirimo, razdražimo, preplašimo in prepodimo.

Te entitete imajo moč spremeniti življenja tistih, katerih bogastvo ali življenje temelji na muhavosti teh bitij. Te entitete nad nami (in drugimi bitji) izvajajo sistemsko nasilje; le tako se kapitalizem lahko reproducira. Kar hočem reči je, da animistična pozicija ni zgolj stvar “divjakov”, ki verjamejo, da so kamni živi. V kapitalizmu smo vsi animisti, a naš svet poseljujejo druga bitja, druge osebe; v tem svetu smo predvsem v vlogi plena, žrtve; ne lovca.

Še več! Živimo v antropocenu, geološkem obdobju, ko geološke sile, ki jih je prebudil kapitalizem, grozijo človeštvu z uničenjem.

Geologija radikalno sega onkraj parametrov človeškega, popolnoma onkraj družbe, kulture, zgodovine. Geologija je nevtralna, neosebna, tuja in v svoji brezbrižnosti tudi nasilna. V zadnjih 500 milijonih let Zemeljske zgodovine je bilo vsaj pet množičnih izumrtij živih bitij, ko je v kratkem času izginila skoraj polovica živalskih vrst. Vsaki masovni moriji sledijo milijoni let, da se življenje postavi nazaj na noge.

Posledice delovanja teh sil na nas posameznike in na človeštvo je lažje razumeti, če jih poosebimo kot popredmetimo. Posledice in manifestacije klimatske krize lahko razumemo kot kazen, kot kazen za vse nasilje, ki ga je civilizacija naredila Zemlji.

V antropocenu nas geologija postavi na svoje mesto, nič posebnega nismo, smo smo zgolj bitja med bitji, entitete med entitetami, zapletena in prepletena z drugimi bitji v tankem biofilmu, ki prekriva površje Zemlje. Bo človeštvo postalo odgovoren del sveta ali bo postalo le tanka plast betona in tehno-fosilov v geološkem stolpcu?

Tu se vrnemo na vprašanje kako izvajati nasilje, ki je sestavni del našega bivanja v svetu, brez kazni. Kako naj ljudje živimo v tem svetu? Kako se spoštljivo soočati z drugimi, tudi nečloveškimi osebami, kako z njimi deliti svet?

Mesta v katerih živimo smo zasnovali kot habitate za ljudi. Mesta so habitati tudi za množico drugih bitij. So habitat za pse in mačke, vrane, golobe in vrabce, nutrije, podgane, divje prašiče in lisice, drevesa in plevele, čebele in komarje. Mesta so večvrstne simbiotične skupnosti. Vsa ta bitja soustvarjajo le mesta; temveč tudi nas, skozi gosto pletivo odnosov, ki nas vzpostavlja kot ljudi, kot meščane.

Drevesa so del teh skupnosti; drevesa daje senco, ohlajajo okolico, nudi zatočišče, hrano za čebele, mravlje, insekte; drevesa so habitat in ekosistem zase. A več kot zgolj to, stari kostanj pred Dramo je spletel množico odnosov z obiskovalci predstav, igralci, ljudmi, ki čakajo na šestko ali enko. Stari kostanj je iz javnega prostora pred Dramo naredil kraj; vozlišče, mesto s pomenom, zgodovino, sedimentiranimi zgodbami. Drama je to kar je tudi zaradi starega kostanja.

Etika sobivanja z drugimi bitji v mestu pomeni najti način življenja znotraj omejitev in obvez, ki jih postavlja življenje v večvrstni simbiotični skupnosti. Prepoznati, da so perspektive oseb in bitij pogosto v konfliktu; da je za vzdrževanje skupnosti potrebno nasilje, potrebne žrtve.

Etika sobivanja z drugimi v mestu pomeni najprej prepoznati kostanj kot osebo, kot člana naše skupnosti; Pomeni priznati, da bo padec drevesa travmatično dejanje nasilja; da bo za starim kostanjem zazijala strašna praznina, ki jo ne more nadomestiti nihče.

Vsaka odločitev bo napačna; ravno to jo vzpostavlja kot avtentično etično dilemo. Že to, da so določevalci pomislili na selitev selitev drevesa je dober znak. In če stari kostanj že mora pasti, naj vsaj ne pade zaman. Naj nasilje nad njim pripomore k skupnosti, k celoti. Naredimo iz njegovega lesa deske za oder; naredimo iz debla skulpturo, ki bo krasila foyer. Naj nova Drama ohrani spomin na kostanj, ki tu še stoji.

Poglejte si trop pavijanov! Pavijani živijo zapleteno politično življenje; pavijanske družbe so politično nestabilne; zaznamuje jih stalen trud za dominacijo, poganja jih dinamika rivalstev in zavezništev. Dominacija, ko nekdo z nasiljem ali grožnjami poskuša odstraniti nasprotnika, je vedno le začasna, drobljiva pozicija; dominirani zato spletkarijo in ustvarjajo koalicije, da obrnejo pozicije. Pavijanska družba je zato krhka; pavijani se gredo pavijansko politiko le s pomočjo svojih teles. Pri odločanju kdo je član skupine, kakšna je hierarhija skupine, kakšna je narava interakcije z drugimi člani, nimajo nobenih trdnih orodij. Pavijanska družba nastaja sproti, skozi interakcije, pogajanja, dominacije; vsaka nova interakcija jo ustvari znova, iz nič. Družba je zato kompleksna, saj se morajo pavijani potrebno posvečati več stvarem hkrati. To družbo kodira predvsem genski zapis, instinkti in politična spretnost posameznih pavijanov.

Stabilna, trajna družba, tako kot imamo ljudje, nastane lahko le, če poleg spretnih teles mobiliziramo dodatne vire, simbole, jezik, predmete in tehnologije. Ti olajšajo pogajanja, rezultate pogajan naredijo bolj trdne, utrdijo določeno obliko družbe, kjer je družbeno življenje sestavljeno iz zaporedja enostavnih operacij. Enostavnih zato, ker jezik, simboli in predmeti naredijo nekatere vidike družbe stabilne, trajne, kodirane, dogovorjene. Posamezniki še vedno izvajajo družbo, a ta družba je mnogo bolj trdna in obstojna kot pavijanska, saj jo utrjujejo stvari, ki trajajo dlje od posameznih interakcij; dogovori, zakoni, jezik, simboli, stvari.

Ljudje se v svojih interakcijah vedno sklicujemo na nekaj, nekoga, kar je odsotno. V človeški družbi se vedno zdi, da je v interakcijah med nami vedno še nekdo, ki garantira obstoj sistema pravil, zakonov, običajev in dogovorov zakodiranih v jeziku.

Ljudje se od drugih živali razlikujemo v tem, da se kot ljudje vzpostavimo v jeziku in skozi jezik. Ljudje smo govoreče živali. Jezik je realnost, ki v kateri bivamo in v katerem kultiviramo to, kar pomeni biti človek. Jezik je sistem simbolov; simboli pa so znaki, znaki s pomenom.

Znaki označujejo nekaj odsotnega; nekaj, česar ni tu; stopinja je odtis neke konkretne noge; kaže, da je tam nekdo, nekoč, stopil. Obstaja neposredna, vzročna povezava med konkretnim stopalom in stopinjo. Stopinje ne more biti, če tja ni nihče nikoli stopil.

A če odtis noge zamenjamo s podobo v obliki stilizirane človeške podobe, bo pomen tega znaka (nekdo je bil tukaj) izhajala iz našega prepoznavanja in tolmačenja podobe. A vedno obstaja nevarnost, da znak tolmačimo preveč dobesedno. Poglejmo si vrata stranišča, na katerih sta pritrjeni majhni stilizirani podobi moške ali ženske silhuete. Ko vrata odpremo, sta za njimi dve popolnoma identični stranišči. Razliko med moškim in ženskim straniščem ustvarja zgolj označevalec na vratih in ne tisto, kar je za vrati. Znaki tudi delujejo.

Če namesto te podobe narišemo nekaj popolnoma arbitrarnega; recimo križ (kot je recimo lonec z vrezanim križem, 72); je pomen tega označevalca le stvar dogovora. Ne označuje več stopinje, morda celo konkretne stopinje; njegov pomen je določen le skozi razlike do drugih označevalcev.

Tako simboli, s katerimi so označena rezila mečev (recimo 26) služijo le temu, da označujejo mesto mojstra v razmerju do drugih mojstrov in delavnic (recimo 24), skozi razlike med znaki si mojster zgradi svojo prepoznavnost in sloves med mojstri.

Simbol je simbol le če ga prepoznamo kot takega. Njegov pomen določa le njegov položaj v mreži drugih označevalcev. Simboli se tako vedno sklicujejo na nekaj drugega, na druge simbole. Pomislimo le ne definicijo besede v slovarju, njen pomen je določen le z množico drugih besed. Ta veriga sklicevanja na druge simbole se nikoli ne ustavi. Pomen ni nikoli fiksiran, temveč teče skozi neprekinjeno zaporedje označevalcev. Pomena ne moremo določiti, stabilizirati, ne da bi uporabili še več označevalec, še več simbolov.

Simbol na verigi (87) in uteži (88) je nekoč, v prazgodovini nekaj označeval, nekomu je nekaj pomenil; a ker je se veriga označevalcev, ki so mu določali pomen, pretrgala, se je njegov pomen izgubil.

Simboli imajo konkretno materialno prezenco; vedno se pojavljajo v materialnem mediju. Znaki iz preteklosti se ohranijo zato, ker se ohranja materialni medij; bodisi lončenina, bron, kamen ali steklo. Neobstojni znaki izginejo. Arheologi tako lahko simbolni red prepoznamo le skozi ohranjene fragmente simbolnih sistemov.

Simboli sestavljajo sisteme; označevalci se povezujejo med seboj skozi mehanizme kot je kot metonim, kjer se pomeni verige označevalcev zgoščuje v enem znaku. Zapleten diskurz čaščenja Dioniza je strnjen v nekaj simbolov; bik, zmaj, bršljan, vino ali trys, steblo koromača z borovim storžem v eni podobi zgoščujejo Dioniza in vse kar predstavlja njegov kult (38).

Metafora zamenja en označevalec z drugim, zaradi skritih ali očitnih podobnosti. Jezik, simbolno, izkorišča svojo strukturo, da predstavi znan pomen v novi podobi. Vino v steklenici označenimi s simboli Dionizovega kulta (38), priloženi v grob, postane metafora za božanski duh. Življenjski cikel vina postane metafora za ponovno rojstvo.

Podobe, stvari, znaki, simboli, označevalci sami zase nimajo nobenega pomena. Pomen dobe šele v skozi interpretacijo. Vedeti, prepoznati pomen, pomeni prepoznati mesto simbolov v omrežju označevalcev, znotraj diskurza. Simboli zato niso namenjeni le izmenjavi sporočil. Jakobova školjka in drugi atributi (91-94) ne le sporočajo, da je nekdo na romanju, morda v Kompostelo, temveč poveže vse tiste, ki nosilca prepoznajo kot romarja v skupnem diskurzu. Simboli niso zgolj nikoli privatna, osebna stvar; simboli vzpostavljajo družbo.

To pomeni, da je človeška izkušnja samega sebe, drugih, družbe in sveta usodno zaznamovana s simboli. Za ljudi so simboli bolj realni od tistega, kar simbolizirajo. Francoski psihoanalitik Jacques Lacan je človeško izkušnjo bivanja v svetu simbolov opisal skozi tri med seboj prepletene registre.

Najprej je tu imaginarno, red podob, zaznanih ali zamišljenih. Imaginarno je stvar prepoznavanja, identifikacije, identitete. Imaginarno tako producira podobe, ki jih je moč prepoznati brez posebnega tolmačenja, brez razlage. Podobe, celovite, skladne celote, so lahko lažne, so skoraj vedno lažne, vsebujejo iluzije celovitosti in polnosti. Lacan imenuje imaginarno tudi “lažno”, podobe same v ničemer ne garantirajo resničnosti, ne zagotavljajo pomena, resnice. Rdeč športni avto še ne pomeni, da je njegov lastnik tudi uspešen, mlad in priljubljen.

A imaginarno, register podob ni brez strukture. Imaginarno je vedno že strukturirano s simbolnim. Simbolno je domena zakona, pravil, kulture. Simbolni red je red pomena; je red znakov, simbolov, jezika, besed. Simbolno je register označevalcev, stvari, ki stojijo za nekaj drugega. Jezik, pravila, simboli, običaji, navade, konvencije, diskurz, kultura so del simbolnega.

Imaginarno in simbolno, percepcija in jezik, sta tesno prepletena. Ljudje, od osemnajstega meseca naprej, zaznane podobe prevajamo v jezik. Iztrgamo jih iz neprestanega toka zaznave, ločimo od drugih, jim damo obliko, jih prepoznamo tako da jih poimenujemo. Podobe postanejo del simbolnega. Ključen del socializacije vsakega človeškega bitja je vstop v simbolni red, sprejetje jezika, pravil, konvencij, zakonov.

Tisti, ki vpelje otroka v red simbolov, v red jezika je oče (ko mu zapove “ne!”, “ne moreš imeti svoje mame”). A ta oče ni konkreten oče, ampak metafora očeta, “ime očeta”, kot mu pravi Lacan; je nekdo, ki vzpostavlja in garantira simbolni red. To vlogo lahko prevzamejo predniki, morda množica prazgodovinskih figurin (3, 46, 65, 66, 67) predstavlja prednike, simbolne figure, ki jamčijo obstoj simbolnega reda, ki je bil tu že pred nami (in bo ostal za nami, ko bomo postali predniki mi).

Simbolni red, od koder prihajajo norme, pričakovanja, zahteve, prepovedi, jamstvo pomena in ostale stvari Lacan imenuje tudi veliki Drugi. Veliki Drugi zato, ker je tuj, ker obstaja onkraj nas, je bil pred nami in bo za nami.

Velikega Drugega lahko metonimno zgostimo v eno figuro, v boga. Bog ima enako funkcijo kot simbolni red. Bog in simbolno služita temu, da nas poveže v red simbolnega, ki osmišlja naše mesto v kozmosu. Figure bogov, boga, in znaki, ki ga označujejo (35, 80, 64, 62) nas opozarjajo na obstoj tujih in transindividualnih simbolnih struktur. Veliki Drugi je virtualni red, ki obstaja le v toliko, kolikor verujemo vanj.

Bogovi nas opozarjajo še na tretji Lacanov register, register realnega. Realno je nemogoče opredeliti, je vse, kar ubeži simbolizaciji in upodobiti; realno je tisto, kar ostane, kar se ne da zaobjeti z ostalima dvema registroma. Realno je nedosegljivo. Realno je domena bogov, demonov, pošasti. Realno je travma, je paradoks. Je nekaj, kar vedno preži zadaj in grozi, da bo vdrlo v simbolno in imaginarno in ga preobrnilo, uničilo. Realno je moč ukrotiti le skozi simbole.

Slavoj Žižek tri Lacanove tri registre ponazori s šahom; imena in podobe figur del imaginarnega. Te podobe so arbitrarne; kar v resnici določa igro so pravila gibanja figur. Prav lahko si zamislimo igro z identičnimi pravili, ampak s popolnoma drugačnim imaginarijem; trdnjavo na šahovnici zlahka zamenja podoba slona ali recimo tank, njeno vlogo določajo le pravila gibanja po šahovnici. Pravila šaha so del simbolnega registra. A brez figur, brez podob, je šah le skupek pravil; s imaginarijem: figurami, šahovnico, postane igra. Realno je tisto onkraj šahovnice in pravil, a jo vseeno določa; spretnost in znanje igralcev; njihova slaba volja; pes, ki podre šahovnico, konča igro.

Realno tako ni resničnost. To kar v pogovornem jeziku imenujemo resničnost je zgolj simbolni red, dogovorjeni pomeni, jezik, medosebni odnosi, posredovani z jezikom, so ideološke konvencije, zakoni, omrežje pravil, praks in uzanc, ki ne le strukturirajo naše subjektivnosti, ampak določajo, kaj je normalno, kaj je res, kaj je realno.

Drugi, jezik, zakon, sistem družbenih pravil, zamenja naravo, gene in instinkte. Simbolni red postane naša druga narava, je naš naravni habitat.

Simbolni red ne izhaja iz naše biologije; je nekaj zunanjega, tujega. Simbolni red ima svojo lastno avtonomijo, vanj se rodimo in ostane za nami, tudi ko umremo; zanj smo ljudje le gostitelji. Simbolni red je poln in sklenjen, je zaključen univerzum. Ko se enkrat pojavi, ko se pojavi prvi simbol, je bil simbolni red vzpostavljen v celoti. In ko je enkrat tu, se zdi da je tu od samega začetka, ker pred simbolnim ne more biti ničesar. Vse, tudi tisto prej, je v simbolnem, zavito v mit.

Francoski antropolog Claude Lévi-Strauss družbo kot razumel skupek simbolnih sistemov; sistemov simbolov, jezika, poročnih pravil, sistemov sorodstva, ekonomskih zakonov, kuhinje, mitov, zakona. Simbolne strukture imajo ključno vlogo pri oblikovanji in posredovanji odnosov med ljudmi in njihovega mesta v družbi.

Tako je rokovanje simbolno dejanje zaupanja, pogodbe, sporazuma, ali zaveze. Ta zaveza ni le stvar dveh oseb, temveč celotnega simbolnega reda, zakona. Sama gesta, prenesena v drug, materialni medij, v zlat prstan (34) lahko postane simbol nečesa večjega, med Rimljani dobi ime dextrarum iunctio in postane simbol zakona, pravil, velikega Drugega, ki garantira delovanje zakona. Zakon je generalni princip, na katerem temeljijo vsi družbeni odnosi. Zakon garantira družbo, je množica univerzalnih principov, ki omogočajo obstoj trdne in obstojne človeške (za razliko od pavijanske) družbe. Je struktura, ki določa družbene izmenjave, izmenjavo daril, sorodstva in oblikovanje zavezništev.

Naša resničnost je tako simbolni red, spleten okoli lukenj realnega in imaginarni register, ki te luknje zakriva. Zato se realnost zdi celovita in polna. Simbolni red služi kot model za razumevaje sveta. Red in zakon simbolnega sveta preslikamo na naravo. Kozmologija je tako ideja, da je svet urejen, harmoničen in popoln sistem, da v njem vladata red in zakon. Kozmos nastane iz kaosa, iz brezoblične praznine, stanja popolne zmede in nereda. Narava sama je neumna, dementna in brezbrižna. Simbolni red jo udomači, jo naredi predvidljivo, razumljivo.

Tako je recimo figura Flore (58) Rimljanom simbolizira vračanje pomladi; idejo, o cikličnem, predvidljivem, urejenem kozmosu. Je simbol upanja, da bo sonce (81-85) zjutraj vzšlo, da za zimo pride pomlad. Astrologija je kozmologija urejenega kozmosa, astralni simboli (18, 22) evocirajo idejo, da “tako kot zgoraj je tudi spodaj”, da je svet urejen in predvidljiv, in da se nanj da vplivati, ga razumeti.

Pogost vir metafor je naše telo. Telo je posoda življenja. Kuhanje hrane v loncu je kot človeški metabolizem, ki vzdržuje življenje. Glinasta posoda (4-8, 13-16) je metafora za telo; tako posoda dobi ustje, rame, trebuh, nogo. Okras na posodi je kot okras ali tatu na koži. Okras, na telesu ali posodi vzpostavi mejo, opno med označeno identiteto telesa in družbenim telesom kot objektom pogleda. Posoda lahko postane žara (69), preluknjano dno, iz katerega odteče vsebina, je telo, iz katerega je izteklo življenje.

Narava je neizčrpen vir podob in metafor, ki zaradi svoje razlik in podobnosti postanejo vir podob za simbolno. Kot je rekel Claude Lévi-Strauss, so živali dobre za misliti, so uporabne kot metafore za odnose med ljudmi. Logika razlik med živalskimi vrstami, morda nepomembnih, arbitrarnih razlik, postane vir pomena za opisovanje družbenih pojavov. To je logika konkretnega, kot temu reče Levi-Strauss.

Zajec (37) je bil za Rimljane simbol plodnosti in vitalnosti, seksualne želje. Zdi se, da zaradi množice potomcev. Ampak prav lahko bi uporabili kakšno drugo razliko in bi postal simbol plašnosti, tako kot danes. Žaba (71, 70) je Rimljanom pomenila plodnost, harmonijo, pa tudi razuzdanost, kot Afroditin atribut; izbor je spet popolnoma arbitraren, kje drugje žabe povezujejo s čarovništvom. Pav (19) je v krščanstvu simbol nesmrtnosti in obljuba nebes; morda iz čisto banalnega razloga, ker Sveti Avguštin nekje opaža, kako se pavova koža ne posuši ali pokvari.

V simbolnem redu pa obstajajo privilegirani označevalci, označevalci, ki jamčijo delovanje simbolnega reda samega. Tak označevalec je falus. Falus ni penis, nima nobene povezave z biologijo. Falus je označevalec mitološke družbene moči. A ta moč ne obstaja v resnici, je zgolj prikazen. Ker ko otrok stopi v simbolni red, je to travmatična, ponižujoča izkušnja. Vstopi v red pomenov, ki je večji od njega; v ogromen univerzum kompleksnih, enigmatičnih označevalcev, jezika, nad katerim nima nobenega nadzora. Jezik, simbolno, je virus, ki nas kolonizira. To je simbolne kastracije, je izguba občutka celosti, popolnosti in zlitosti s svetom, kot smo jo imeli, ko smo živeli v opičjem tropu, kjer je najmočnejši samec dominiral celotno skupino.

Mitološki status falusa le še množi njegovo poželjivost. Vsi si ga želimo, zato ker smo vsi kastrirani z vstopom v simbolni red. Zato rdeč športni avto, žezlo, morda sekira (67), lahko le kot obesek (23), kaže na našo željo posedovati mitološki falus. Še bolj je falus lahko predmet, ki ima zgolj simbolno funkcijo, ki ne označuje ničesar, razen to, da je del simbolnega red, kot recimo bronast scepter (75), ki je nosilcu za trenutek dal občutek, da poseduje mitološki falus.

A vedno znova se izkaže, da falus ni penis, da možje na pozicijah niso tam zaradi svoje biologije, penisa; da je vsa družbena struktura zgolj simulacija, zgolj semiotični blef. Ker falus ni moj, nikoli ni moj, temveč je le orodje skozi katerega Veliki Drugi deluje skozi mene. Zato je falus najpomembnejši označevalec, označevalec delovanja simbolnega reda. Zato ljudje nismo pavijani in zato smo za našo, človeško družbo odgovorni sami.

Dimtrij Mlekuž Vrhovnik, 23.5.2023

David Graeber, David Wengrow, The Dawn of Everything: A New History of Humanity, 2021, Penguin books.

Vsem marksistom najljubši angel, angel zgodovine, Angelus novus, z obrazom obrnjen proti preteklosti pred seboj vidi le katastrofo, ki kopiči ruševine pred njegovimi nogami. Rad bi obudil mrtve, popravil ruševine; a ne more; v njegova krila se zaganja vihar; vihar, ki ga potiska stran, naprej, v prihodnost. Ta vihar je napredek.

Za Graeberja in Wengrowa tega viharja ni. Zanju tradicija mrtvih pokolenj ne leži kot mora na možganih živih ljudi. V njuni knjigi ljudje delajo svojo lastno zgodovino, in delajo je, kakor bi se njim zljubilo. Ljudje smo inteligentna, igriva, kreativna bitja; horizont svobode nam je radikalno odprt, ne glede na okoliščine, na katere zadenemo.

Zato ne sprašujeta o izvorih neenakosti; saj pojav neenakost predpostavlja začetno enakost. Izvori, začetki, razvoj… ju ne zanimajo; ker je v resnici vse že tu, od začetkov vsega; ker je zgodovina le pisana množica svobodnih odločitev. Zanima ju zgolj svoboda; predvsem troedina osebna svoboda; svoboda, da gremo stran, svoboda reči ne in svoboda, da smo o posvetu o skupnih stvareh upoštevani. Vedno je nekdo, ki svobodo pokusil vzeti, omejiti; in vedno obstaja možnost vzeti svobodo nazaj. Naša težava je, da smo to svobodo izgubili. A nikoli ni nič izgubljenega; Greberjev in Wengrowov anarhistični angel zgodovine lahko vse popravi.

Zato Graeber in Wengrow začneta in medias res, pred kakšnimi 30 tisoč leti; zanju to ni problem, saj zavračata začetke; zavračata prehode, zavračata idejo, da obstaja neka primitivna družba, pred neenakostjo, pred politiko. Ljudje smo, odkar smo ljudje, kompetentna politična bitja.

A vseeno lahko pogledamo dlje nazaj. Družbene organizacije človeških skupnosti so bistven bolj pisane od primatskih. A v nekem trenutku, dovolj daleč nazaj, so naši predniki živeli v družbeni ureditvi, ki ni bistveno različna od današnjih primatov. Na temo političnega življenja primatov obstaja množica literature, recimo klasičen tekst Franza de Waala, Chimpanzee Politics ali Primate Social Systems Robina Dunbarja. Politične organizacije primatov temeljijo na dominaciji; možnostjo, da nekdo z nasiljem ali grožnjami nasilja odstrani nasprotnika iz neke situacije ali mu preprečiti dostop do nečesa. Življenje v opičjih družbah je zato hierarhično in politično izredno nestabilno; zaznamuje ga stalen trud za dominacijo skozi dinamiko rivalstev in zavezništev. Ker dominacija je le začasna, krhka pozicija; dominirani spletkarijo in ustvarjajo koalicije, da obrnejo pozicije.

Shirley Strum in Bruno Latour primatske družbe opisujeta kot kompleksne. Pavijani, recimo, so spretni politični agentje; a se gredo politiko svojih pavijanskih družb le s pomočjo svojih teles. Pri odločanju kdo je član skupine, kakšna je hierarhija skupine, kakšna je narava interakcije z drugimi člani in podobno nimajo nobenih trdnih orodij. Pavijanska družba ni trdna, nastaja sproti, skozi akte dominacijo, pogajanja, interakcije; vsaka nova interakcija jo ustvari znova iz nič. Družba je zato kompleksna, saj morajo pavijani potrebno posvečati več stvarem hkrati. To družbo kodira predvsem genski zapis, instinkti in politična spretnost posameznih pavijanov.

Zdi se, da je naše politično življenje (tudi na ravni pisarne, hišnega sveta ali podjetja) podobna pavijanski. A ljudje od drugih pričakujemo, da se vedejo znotraj zakonov, pisanih in nepisanih pravil, da vedo, katera pravila je treba v nekem trenutku spoštovati (in katera lahko ignoriramo). V človeški družbi se vedno zdi, da je poleg nas tu vedno še nekdo, Veliki Drugi, simbolni red, garant obstoja sistema pravil, zakona, zakodiranega v jeziku.

Stabilna, trajna družba nastane lahko le, če poleg spretnih teles mobiliziramo dodatne vire. Simboli, jezik, predmeti in tehnologije lahko ojačajo in stabilizirajo določeno obliko družbe in omogočajo premik družbenega življenja od kompleksnosti k “komplicirani” družbi; družbi, kjer je družbeno življenje sestavljeno iz zaporedja enostavnih operacij. Enostavnih zato, ker jezik, simboli in predmeti poenostavljajo pogajanja o tem kakšna naj družba bo, saj naredijo nekatere vidike družbe stabilne, kodirane, dogovorjene. Posamezniki še vedno izvajajo družbo, ki pa je mnogo bolj trdna in obstojna kot pavijanska, saj jo utrjujejo trajne stvari, dogovori, simboli red, jezik in simboli. Posamezniki lahko vplivajo na druge tudi, ko niso v neposrednem stiku, saj nekatere svoje naloge delegirajo stvarem.

Začetek zgodovine je trenutek, ko kompleksne primatske skupnosti postanejo komplicirane. Od tega trenutka je kakršnokoli razpravljanje o človeški naravi, o tem, ali ima prav Rousseau ali Hobbes nesmiselno. Ker družbe ne kodirajo več geni, instinkti, temveč, nekaj nas je koloniziralo od zunaj; jezik, simbolni red, konfiguracija stvari in predmetov v katerih živimo.

Freud je ta trenutek opisal v Totemu in tabuju, ko opičja koalicija sinov umori dominantnega očeta, ki se med skregane brate vrača kot kot nosilec avtoritete simbolnega, kot garant univerzalnega zakona, kot ime očeta za skregane brate. Chris Knight v Blood relations: Menstruation and the Origins of Culture ta trenutek postavil v domeno seksualne politike in družine. Prepozna ga v revoluciji, v organizirani solidarnosti žensk, ki razbije “naravno” patriarhalno družbo, v katerih so ženske v lasti dominantnih samcev.

Pavijanskemu samcu se, ko ulovi plen, pogosto približajo plodne samice. Če je samec zainteresiran, samica dobi svoj del plena, ki ga takoj poje, običajno še med kopulacijo. Opičja družba je tekmovalna, samci tekmujejo, kdo bo uplenil več in kopuliral z več samicami; samice, katera bo dobila kos mesa od samca. Breje samice in samice z mladiči so izločene iz igre in prepuščene same sebi. Samci so voljni meso dajati le plodnim samicam. Opičje samice skrbi, kako skrbeti za otroka; samce le, kako dobiti meso in kopulirati.

A pri homininih je ovulacija skrita, samec ne more takoj oceniti, ali je samica plodna, tako kot pri šimpanzih, kjer samice ovulacijo razkazujejo z nabreklimi genitalijami. Edini znak, da samica vstopa v obdobje plodnosti je menstruacija. Samica, ki menstruira, bo kmalu plodna. Samica, ki menstruira, je tako v nevarnosti, da jo bo oplodil samec; da bo kmalu breja, da bo ostala sama s mladiči.

Nosečnice in mlade matere potrebuje podporo. Matere, sestre in moški sorodniki so se organizirali in zavarovala menstruirajočo samico. Celotna skupnost se je začela barvati z rdečo barvo, okro. Rdeča barva, barva krvi, samcem sporoča “ne”. Ženske se ne bodo ponujale samcem za meso, rdeča barva je barva seksualnega štrajka, je znak, ki kolektivno sporoča “ne”, ne, dokler samci ne prinesejo mesa; vsem, ne le plodnim samicam, s katerimi želijo kopulirati. Ženske svojo solidarnost sporočajo s simbolom, z jezikom barve. Človeška kultura, družbeni pakt med govorečimi bitji, se tako začne s solidarnostjo, v ženskem vztrajanju v seksualnem štrajku. Organizirane ženske lahko svojo kolektivno moč uporabijo za dobro skupnosti.

Nič več se ne tekmujejo med seboj, nič več se kot posameznice ne ponujajo samcem za meso; sedaj morajo samci poskrbeti za skupnost. Samci se morajo organizirati in oditi na lov. Njihova privilegirana vloga je končana, vključiti se morajo v skupnost, sprejeti morajo družbeni pakt, sistem pravil in zakonov.

Tu se začne zgodovina; to je zora vsega. To je temeljni mit, ki vzpostavi zgodovino.

Naslednji mitski trenutek, naslednji usodni začetek, je trenutek, ko ljudje kmetovati. Gordon Childe, marksistični arheolog, je v tridesetih letih prejšnjega stoletja neolitik opisal kot revolucijo, kot strukturno spremembo v odnosu do sveta, ko kmetovanje, ko ljudje s svojim delom začnejo transformirati naravo. Nabiranje in lov (kar so ljudje počeli pred tem, od zore vsega) ne producirata ničesar, le zbira to, kar v naravi že je; kmetovanje pa je proizvodnja, ljudje s svojim delom aktivno spreminjajo naravo, ji dodajo vrednost. Ključen vidik tega procesa je udomačitev rastlin in živali. Udomačitev je človeško dominacija nad naravo. Udomačitev je nekaj, kar so ljudje načrtno storijo pasivnim rastlinam in živalim; jih udomačijo.

Skratka, po neolitiku ni nič več isto. Neolitik je za človeštvo konec nedolžnosti. V potu svojega obraza začnemo pridelovati hrano.

Graeber in Wengrow to usodnost popolnoma relativizirata. Neolitik ni revolucija, temveč proces, ki traja več tisočletij, v katerem kot koncept zvodeni. Kmetijstvo nima nobene historične teže; kmetijstvo se začne kot igra, kot eksperiment, kot fascinacija, kot igra; dokaz za to so Adonisovi vrtički, ritualno gojenje žita. Ljudje se svobodno odločajo, ali bodo kmetovali, ali ne; in te odločitve nimajo nikakršnih posledic; kadarkoli se lahko vrnejo k lovu in nabiralništvu.

A tu napadata ptičje strašilo. Childova ideja neolitske revolucije že desetletja ni več relevantna pojasnitev; obstaja konsenz, da gre za dolg proces, ki ima svoj časovni lok, svojo zgodovino, strukturo, hitrost, tempo in ritem.

Na planetu je vsaj petnajst centrov, kjer so ljudje začeli eksperimentirati z odnosi z rastlinami in živalmi; vsi ti centri se pojavijo po vrhuncu zadnje ledene dobe, pred 12 do 7 tisoč leti. V dolgoročni perspektivi so skorajda vidiki enega samega procesa; ki se začno kot množica neodvisnih dogodkov a se kmalu zlijejo v en povezan, globalen tok.

Še nedolgo tega se je zdelo, da se je udomačitev rastlin ali živali zgodila hitro; divja žita lahko, če želimo udomačimo v eni ali dveh generacijah. Mehanizem udomačitve temelji na selekciji enega samega recesivnega gena, ki uravnava osutje klasa, ko je rastlina zrela; klas udomačenega žita se ne osuje sam, potrebuje mlačenje; selekcijo izvajamo, ko ga žanjemo s srpom.

A udomačitev žita je potekala zelo počasi, tisočletja; najprej opazimo večja zrna žit; delež klasov, ki se ne osujejo, za tem procesom zaostaja. Hkrati opazimo, da klasi zorijo čedalje bolj sinhronizirano, šele nato pride do udomačitve. Imamo torej dva procesa, ki se prepletata; intenzivno ukvarjanje z rastlinami povečuje njihovo velikost, kar povzroči, da se ljudje še bolj ukvarjajo z njimi, da so še bolj zanimive; ker so zaradi tega rastline čedalje bolj sinhronizirano zorijo, ljudje prilagodijo tehnologijo žetja, kar končno pripelje do udomačitve. Udomačitev ni bila načrtovana; je rezultat praks, ki povezuje rastline in živali; te prakse niso brez posledic; puščajo sledove in spremembe v materialnem svetu.

Hkrati s procesom udomačevanja žita se spreminjajo tudi ovce; procesi udomačitve rastlin in žival so povezani. Ovce so ljudje v centralni Anatoliji zapirali v obore med hišami že pred 10 tisoč leti leti in gnoj nosili na vrtičke, na katerih je raslo divje žito. Kmetijstvo ni zgolj zbirka lokalnih eksperimentov, temveč postaja celota, paket med seboj povezanih praks.

V tako dolgem procesu dihotomija med udomačenim in divjim postane nesmiselna; neolitik ni več revolucija, temveč dolg proces, ki pa ustvarja nove hibridne skupnosti ljudi, živali in materialne kulture; ki sproti vzpostavlja pogoje za svoje nadaljevanje in širitev. Dinamika udomačitve vznike iz medsebojnega delovanja ljudi, stvari, rastlin, živali; udomačitev ni stvar intenc in potreb ljudi, je popolnoma nenačrtovan skupek, ki nastaja sproti. Ta skupek novosti, ta nova, hibridna, večvrstna skupnost ponuja nove možnosti interakcij, veliko bolj komplicirano družbo.

Divje in domače živali imajo popolnoma drugačen status; divje živali so neodvisna, avtonomna, celo nevarna bitja; so lahko naši vrstniki, duhovi ali nasprotniki; v odnose z ljudmi vstopajo avtonomno. Lov je prej dialog z divjino kot pridobivanje hrane (čeprav je seveda tudi to). Zato je zgodnja monumentalna umetnost, recimo v Göbekli Tepeju v jugovzhodni Anatoliji, ob samem začetku neolitika, ali kasneje v Çatalhöyüku, v južni Anatoliji, obsedena z predatorstvom, z divjimi in nevarnimi živalmi; kljub temu, da so se tu zbirali ljudje, ki so jedli kruh in bravino in skupaj pili pivo.

Če so divje živali avtonomna bitja; če je lov natančno reguliran odnos, ki ga imajo ljudje do gospodarjev živali in če je delitev ulova natančno regulirana in sankcionirana; imajo domače živali, recimo čreda koz, drugačen status; v gospodinjstvo so vključena kot družinski člani. Tu pa veljajo drugačna pravila; gospodar lahko samostojno razpolaga s delom članov svojega gospodinjstva ne pa stvarmi, živali, rastlinami, niti s proizvodi, ki jih gospodinjstvo pridobi s svojim delom; to je regulirano s pravili deljenja. Gospodinjstvo se tem omejitvam izogne le, če svoje člane spremeni v vire hrane. To se zgodi le v skrajnih primerih; katastrof, lakote; ko lahko gospodar ubije in použije svoje družinske člane, brez sankcij. A ta strašna možnost odpre vrzel v zakonih, po kateri lahko gospodinjstva samostojno razpolagajo s svojimi živalmi. Privatna lastnina ima izvor v odnosih moči znotraj gospodinjstva, družine.

Udomačene živali lahko v nekaj desetletjih spremijo in razbijejo skupnost na negostoljubna avtarkična gospodinjstva, ki se izogibajo vsaki odgovornosti do drugih; kar se recimo zgodi v Dinaridih in Krasu v pred osmimi tisoč leti; ali, ko v 17. stoletju med Navaje pridejo ovce churro.

A zgodnje neolitske skupnosti v zahodne Aziji in Evropi so ohranjale egalitarnost, družbeno kohezijo in integracijo gospodinjstev v skupnost. To ne pomeni, da ni bilo posameznikov, ki bi si vzeli moč, da ni bilo tekmovanj in konfliktov, temveč, da so skupnosti aktivno vzdrževale enakost. Egalitarnost je torej aktivna politična odločitev; navkljub množici novih stvari, odnosov, tehnologij, ki jih neolitik prinese.

Neolitski ljudje so jedli kruh, govedino, pili mleko, z glajenimi kamnitimi sekirami podirali drevesa, žgali glinaste kipce, s slamo krili hiše, skupaj gradili spomenike; predvsem zato, ker so morali jesti, ker so reproducirali telesa in družbo; ker so s temi stvarmi delali in držali svojo komplicirano družbo skupaj.

Ko stvari uporabljamo, ko se zapletemo z njimi, se te spremenijo; in spremenijo nas. Ker stvari niso nevtralne, oblikuje naše možnosti delovanja v svetu. Odpirajo nekatere možnosti in zapirajo druge, fiksirajo in utrjujejo družbo, v kateri živimo. Ljudje smo svobodi, a horizont svobode je zamejen; s preteklostjo; z možnostmi, ki jih ponuja svet v katerega smo vrženi. Na ta način je vsaka odločitev, vsaka svobodna izbira, zgodovinsko pogojena. Komplicirane družbe imajo zgodovino; komplicirane družbe oblikuje zgodovina.

Transformativni učinki novih odnosov med ljudmi in stvarmi, rastlinami in živali so sicer lahko rezultat eksperimenta; a ti eksperimenti imajo nepredvidene posledice, vodijo k čedalje bolj koherentnemu, strukturiranemu in ozkem horizontov možnosti, k čedalje bolj komplicirani družbi. Neolitik je počasen, a enosmeren proces. Veter zgodovine piha le v eno smer.

Ljudje so vedno bili del večjih skupnostih; tudi lovci in nabiralci, ki živijo v majhnih skupinah, so vključeni v omrežja omrežij sorodstva, menjave, potovanj, zamišljenih skupnosti, ki prekrivajo cele kontinente. Ta omrežja so ljudje vzdrževali skozi srečanja, sezonske festivale, skozi koledar praznikov in karnevalov.

V ahistoričnem ikonoklazmu Graeberja in Wengrowa so ti festivali ekvivalent mest. Mesta zanju niso nič novega, so zgolj ideja, ki je tu že ves čas; razširitev ideje sezonskih zbiranj lovcev in nabiralcev. Tudi pojav mest tako ni usoden začetek, ki pelje do držav.

A mesta so več kot ideja. Najprej je tu demografija. V neolitiku se število ljudi poveča za red ali dva velikosti; ocenjeno je, da je v neolitiku v Evropi živelo okoli osem milijonov ljudi. Skupnosti so bolj zbite, omejene na majhne teritorije.

Veliko težje je kar oditi, družbena krajina postane bolj rigidna. Če so lovci in nabiralci krožili okoli nekaj fiksnih lokacij v letnem ciklu mobilnosti, so zdaj ljudje priklenjeni na stabilna naselja, vasi in mesta. Več je možnosti za konflikte, več je ksenofobije. V Panonski nižini in na Balkanu recimo v petem tisočletju pr. n. š. nastanejo velike, stalne, zgoščene vasi, ki doživijo hitro rast a vnekaj desetletjih tudi razpadejo. Veliko je znakov nasilja.

Mentalni konstrukti se v materialnem hitro razblinijo, če ni dovolj kruha, če ulice zaliva drek. Kot pravi Lacan, se se civilizacija začne z urejeno kanalizacijo. Ker mesta niso zgolj začasne aglomeracije, imajo permanentnost, inercijo, velikost, obseg, gostoto in družbeno heterogenost. Mesta imajo učinek, imajo pezo, imajo funkcijo. Mesta delujejo; tako, da omejujejo možnosti ljudi. Mesta so stroji za specifične socializacijo, stroji za kompliciranje družbe.

Mesta ne potrebujejo načrta, ne potrebujejo centralizirane zasnove in upravljanja. Zgodnje aglomeracije, prva mesta, kot so “meganajdišča” kulture Trypillia v Ukrajini, kažejo na eksperimentiranje z urbano formo. Graeber in Wengrow z množico, bolj ali manj prepričljivih primerov, pokažeta, da zgodnja mesta ne kažejo znakov avtoritarne oblasti, elit, kraljev ali svečenikov. Mehanizem samouprave mest je podoben samoupravi tradicionalnih vaških skupnosti, ki demokratično upravljajo skupne zadeve; dostop do pašnikov ali kmetovanjem na odprtih poljih. Ta samouprava pospeši razvoj znanja in tehnologije administriranja, pisave, aritmetike, geometrije, arhivov. Tak primer je Tell Sabi Ayad v Siriji, majhna skupnost, ki pa je razvila tehnologijo upravljanja s skupnimi kaščami, s sistemom pečatov in žetonov.

Mesta tako niso začetek države. Mesta, zaradi svoje stalnosti in inercije so le pripravna infrastruktura za državo.

Tu pridemo do osrednje točke knjige; vprašanja kako smo obtičali v družbi, v kateri smo svojo troedino svobodo prepustili kraljem, svečenikom in birokratom. To je knjiga o kraljih, svečenikih, birokratih. To je knjiga o državi. Tu nadgrajujeta teze iz zbirke esejev kraljestvih in kraljih, On Kings, ki jo je Graeber s svojim učiteljem Marshallom Sahlinsom.

Tudi najbolj egalitarne družbe so del večjih skupnosti; ekumen neljudi. Ljudje so morda egalitarni, a kozmos ni egalitaren. V njih mrgoli močnih bitij, duhov; gospodarjev jelenov; gospodaric tjulnov, ki so včasih videti kot ljudje, včasih kot živali; so njihovi prednik ali skrbniki; predvsem pa so močnejša, nevarna in kapriciozna bitja.

Kralji so imitacije teh bitij. Zgodnji kralji so kralji bogovi, kralji svečeniki.

Kralji so zato tujci. Pridejo od nekje drugje; predstavljajo, drugo, divje, ekumeno nečloveškega. Kralji se ne asimilirajo, skozi generacije ohranjajo identiteto tujca. Ruska elita je govorila francosko, se zavestno potujčevala; angleška kraljeva družina so Nemci, malezijski kralji trdijo, da so potomci Aleksandra Velikega, svahilijski kralji vzhodnoafriške obale trdijo, da so iz Perzije.

Kralji začnejo kot obsceni gospodarji, ki demonstrirajo svojo arbitrarno moč s popolno nesmiselnim in asocialnim vedenjem, s spektakularnim nasiljem, svetim nasiljem, kot je temu rekel Walter Benjamin, ki nima druge funkcije kot postavlja vladarja onkraj simbolnega reda. Turbani, krone, žezla, ogrinjala vzdržujejo iluzijo, da so posebni, da izstopajo. Ljudje na to igro pristanejo; morda zato ker se zabavajo, morda zato ker res verjamejo.

Te čudne, karizmatične, glasne, posebne, kapriciozne ljudi Graber in Wengrow prepoznata že v paleolitskih pokopih; najdeta jih na sezonskih festivalih lovcev in nabiralcev. Začetki države so tako stvar letnega cikla, projektov, festivalov, karnevala, spektaklov. Ljudje se igrajo državo že od začetka.

A zgolj igrajo; s teh srečanj lahko ljudje preprosto odidejo; če imajo norcev dovolj, če gre igra predaleč, če nekateri spektakel jemljejo preveč resno. Festival se slej kot prej zaključi, ljudje gredo po svoje.

Stalnost in inercija mest preprečuje, da ljudje lahko preprosto odidejo. Materialne spone omejujejo človeško svobode. A te obscene karizmatične figure lahko v kriznih trenutkih inspirirajo prelom s preteklostjo; dobijo ali vzamejo absolutno kozmično avtoriteto, ki se transformira v sistem birokratskih uradov, templjev in institucij. Mesta so ugrabljena, mesta so uporabljena, mesta so zlorabljena kot infrastruktura države.

Kralji so vedno v latentnem konfliktu z ljudmi, ki jim vladajo. Ljudje se lahko odzovejo tako, da kralja držijo v domeni svetega, ga obdajo, izolirajo z rituali, ceremoniali, prepovedmi.

Kralj ima ambivalentno vlogo; je tujec, je hegemon; a v razmerju do dvora in do podanikov tudi otrok; podložniki skrbijo zanj, ga hranijo. Kraljestvo je njegovo gospodinjstvo. Gospodinjstvo pa je, kot smo že videli, paradoksalno vozlišče med arbitrarnim nasiljem patriarhalnega gospodarja in notranjo skrbjo za člane. Družina ima zloveščo prizvok; familia izhaja iz besede famulus, hišni suženj, domium, dom, gospodinjstvo pa ima enak koren kot dominacija.

Vprašanja, kje smo izgubili svobode, neenakosti je treba poiskati v odnosih moči znotraj družine, v nesporazumu med nasiljem in skrbjo, ki zaznamuje jedrno družino. Model patriarharne družine je preslikan na državo.

Podložniki so člani kraljevega gospodinjstva, zanj skrbijo; ko kralj umre, umorjeni ali žrtvovani, pristanejo v njegovi grobnici; nov kralj jih retroaktivno postavi med sorodnike. Kralj ustanavlja templje, ki skrbijo za revne, sirote in vdove. Ti postanejo odvisni; izgubijo avtonomijo, izgubijo možnost zamisliti si drugačen svet; za Graeberja in Wengrowa je to vzrok vseh težav, ki jih imamo.

Kralj deli hrano; pivo, vino, kruh postanejo hrana delavcev na velikih projektih, templjev, nagrobni spomenikov in palač, ki kralja postavljajo med bogove, med nesmrtne.. Ti projekti so običajno sezonski, so ugrabljeni festivali in gostije, ki udeležence postavlja v podrejen položaj do vladarja, jih disciplinira in homogenizira kot podložnike.

Graeber in Wengrow razumeta državo kot kombinacijo treh prekrivajočih se principov; nadzora nad nasiljem, dostopa do znanja in informacij, ki ga pooseblja birokracija in osebne karizme voditeljev. Država zato nima izvora, nima začetka, niti nima enotne smeri razvoja; vsak izmed teh principov se lahko kristalizira v svojo institucionalno formo. Zgodnje države temeljijo na različnih kombinacijah enega ali dveh teh elementov. Monopol nad nasiljem ne seže daleč, opreti se mora na administracijo mest, vzpostaviti učinkovit birokratski aparat. Tudi zato so mesta primerna infrastruktura za državo.

Ta širitev vpliva oblikuje centre in njihovo periferijo; vzpostavlja tako imenovana galaktična politična telesa. Iz centrov prihajajo kralji-tujci; postanejo vladarji perifernih kraljestev, ki vzpostavljajo politične status, genealogije, naslove, dvore, ki povzemajo, posnemajo ali zanikajo galaktičnega hegemona. Ta kompleksna politična dinamika galaktičnih državic je poglavitna oblika držav pred modernimi nacionalnimi državami.

Še pred petsto let je večina ljudi živel onkraj dosega kraljev, svečenikov in birokratov; danes so vsi prebivalci Planeta subjekti nacionalnih držav. Graeber in Wengrow to drvenje zgodovine, ki ga poganja kapitalizem; ta strašen vihar napredka zgodovine, ta kup ruševin, ki se je nakopičil v zadnjih petsto letih preprosto ignorirata, pa čeprav ravno te ruševine, ruševine kapitalizma, retroaktivno osmišljajo vso človeško preteklost.

Kljub temu ponujata rešitev. Rešitev so piratske utopije, male začasne avtonomne cone, kamor se ljudje lahko umaknemo in kjer prakticiramo svobodo. Graeberjevo posthumno izdano delo, Pirate enlightenment, or the real Libertaria, govori o napol legendarni malgaški piratski republiki, Libertariji, utopična državi svobodomiselnih gusarjev in svobodnih malgačanov, zavezanih enakosti in direktni demokraciji. Libertaria naj bi navdihnila celo razsvetljenstvo; evropsko razsvetljenstvo v tej perspektivi ni nič novega, je zgolj vrnitev k obstoječim idejam svobode.

Graeberjeva in Wengrowjeva knjiga je tako ahistorični ikonoklazem, kjer ves repertoar politike in družbenega življenja obstaja že vsaj 30 tisoč let, kjer od paleolitika naprej ni v resnici ničesar novega. Kjer je evropsko razsvetljenstvo le ponovno odkrita ideja svobode, ki so nam jo posredovali ljudje, ki se niso ujeli v enako past kot mi. In kjer je situacija, v kateri smo se znašli, le nesporazum, kjer si moramo nov, boljši svet le zamisliti.

In čeprav je to tekst o dolgoročni zgodovini, čeprav je Wengrow arheolog (Graeber pa antropolog, znan po svojih anarhistični antropologiji), čeprav je knjiga bogat kalejdoskop arheoloških študij primerov z vsega planeta (razen morda Afrike), to ni arheološki tekst. Ker če bi bil, bi moral upoštevati strašno pezo materialnega sveta, strašno grozljivo inercijo ruševin, ki se sproti kopičijo pred nami; dejstvo, da vse novo stoji le na ruševinah preteklost; je iz samih ruševin preteklosti. Da preteklost generacij leži kot mora na možganih živih ljudi.

In tudi če, tako kot Graeber in Wengrow, ne verjamemo v napredek, v idejo kulturne evolucije, premočrtnega razvoja od hord do plemen, poglavarstev in držav; zgodovina ima smer. Če ne drugega, skozi zgodovino raste merilo, velikost, hitrost; v smislu intenzivnosti interakcij, obsega mrež, količine stvari s katerimi smo obdani, hitrost s katero se strukture vzpostavijo in razpadejo. Če še pred nekaj tisočletji lahko opazujemo več vzporednih, lokalnih procesov, ti izolirani procesi konvergirajo in postajajo en sam, globalen proces. To še ne pomeni, da zgodovina ni polna izjem in lokalnih zgodb; da ni pisana in kaotična; a vihar napredka se manifestira ravno skozi te pisane lokalne dogodke. Brez razumevanja te materialne peze preteklosti, brez razumevanja zgodovine kompliciranja človeških družb, ne moremo zastaviti niti pravih vprašanj, kaj šele iskati odgovore.

Zato je to izjemna in navdihujoča knjiga; a tudi knjiga, ki preteklost razume popolnoma narobe.

Prazgodovinsko Ljubljansko barje je krajina ritmov. Je krajina, ki je nastala iz vzajemnih delovanj in prepletanj ritmov, njihov resonanc, palpitacij, aritmij, zastojev in sprememb.

Tu je najprej počasen ritem geološkega časa, dolgega počasnega posedanja blokov kamnite podlage; krčev, zdrsov in potresov na prelomih skladov apnenca in dolomita; na prelomih, ki tečejo v dinarski smeri, od jugovzhoda proti severozahodu in Viškega preloma, ki teče počez. Ta ritem lovi ritem akumulacije sedimentov, ki jih reke in potoki spirajo z okoliških hribov in gričev. A ta ritem, utrip erozije in akumulacije, v dolgem času poganja ritem menjavanja toplih in hladnih obdobij, ledenih dob, glacialov in interglacialov. V zadnjega pol milijona leta se je zvrstilo vsaj štirinajst daljših menjav in množica krajših nihanj. Ta ritem vodi kolebanje zemljine osi, ki ga duši inercija ozračja in oceanov. V hladnih obdobjih je bilo zaledje Barja golo; ledeniki, dolge, mrzle zime in kratka, vroča poletja so drobili skalno podlago; pomladna odtajanja pa so ta pesek in prod spirale po dolinah. Ko so stopile na ravnico, so ta material odložile. V toplih obdobjih je okolico preraščal gozd; erozija se je umirila, reke so le občasno odlagale grob material, v jezerih in močvirjih se je usedal drobnozrnate usedline, melj ali glina.

Ples teh ritmov je uravnal dno Ljubljanskega barja; Barje je zapolnjeno z debelimi plastmi zasipov; ti zasipi so materialni spomin teh ritmov. Osamelci, ki štrlijo z ravnice, pa kažejo na njegov skalni izvor, na globoke doline in apnenčaste vrhe, pokopane pod temi sedimenti.

Ta ritem teče že vsaj kakega pol milijona let.

Ob koncu zadnje ledene dobe, pred kakšnimi dvanajst tisoč leti, je na Barju nastalo jezero; najverjetneje zato, ker je Sava, ko je spirala material alpskih ledenikov, z zasipi zajezila Ljubljanico. Nastalo je globoko, čisto jezero, ki je pokrivalo skoraj vse Ljubljansko barje. Še danes lahko v površju, na lidarskih posnetkih, prepoznamo sledove jezera; delte, kjer so se potoki zlivali vanj in zaporedje obalnih sipin na bregovih jezera.

Jezera živijo svoje življenje. Jezera imajo svoje biografije, svoje ritme. Jezera so kot živa bitja, živijo le, dokler skoznje teče voda; in njihov obstoj je stalno lovljenja ravnotežja z vodo, ki priteče in tisto, ki odteče ali izhlapi.

Jezero je povezano s svojim porečjem, ki ga hrani. Vse kar se dogaja v porečju, premene klime, vzorci vegetacije, dejavnosti ljudi in živali, vpliva na življenje jezera.

Barje ima ogromno porečje, območje, od koder se Barje hrani z vodo. Večina porečja je kraška, kar pomeni, da voda, preden se pojavi na Barju, ponikne v podzemlje, se pretaka po votlinah in duplinah, izvira in zopet ponikne. Kraške vode potrebujejo precej časa, da se skozi škraplje in razpoke, skozi jame in sifone, skozi kraška polja in ponore, prebijejo do Barja. Ko tu izvirajo, so čistejše in toplejše od voda, ki jo prinesejo površinske reke in potoki.

Kraške vode pritečejo šele, ko Barje že poplavijo površinske vode; počasi pritekajo in držijo visoko gladino še tedne po dežju. Kraške vode Barju dajejo inercijo.

Veliko porečje plitvega jezera pomeni, da je gladina jezera skozi letne čase precej nihala. Ta ritem nihanj jezerske gladine se je poznal v krajini; ustvarjal je prehode med mokrim in suhim, med poplavljenim in kopnim, med jezerom in okolico. Majhne razlike v topografiji, celo majhni posegi ljudi ali bobrov, so lahko usodno določali, ali je bil neki kraj na suhem ali pod vodo. Težko je bilo natančno določiti, kje se jezero konča in kje začne kopno; za mnogo krajev na obali je bilo lažje reči kdaj so jezero in kdaj kopno.

Ta počasni ritem življenja jezera pa vzdržuje, tako kot ritem dihanja vzdržuje človeško življenje, ritem poplav. Poplave lahko opišemo kot dva ritma. Prvega določajo pogoste, predvidljive, običajno sezonske poplave, ugnezdene v drugi ritem nepredvidljivih, redkih in pogosto katastrofalnih poplav velikih razsežnosti.

Tako kot vsaka stvar, jezero nastane, živi in počasi izgine, umre. Tudi zadnje barjansko jezero ni izjema. Ko jezera začnejo svoja življena so globoka in bistra; a počasi postajajo čedalje plitvejša; zasipa jih material rek, ki jih polnijo z vodo; v njih se kopiči vse, kar vode prinesejo s seboj, zato postajajo čedalje bolj motna in umazana; plitve obale zarašča trsje in druge obrežne rastline, dokler ne postanejo močvirja. Nekatera deli jezera postanejo negibni, zamočvirjeni, polni nezgnitih rastlinskih ostankov; tu začnejo rasti mahovi, rasejo v višino, proti nebu, ki jih zdaj oskrbuje z vodo in hranili; postanejo visoka barja. Tudi Ljubljansko barje ima podobno zgodovino.

Barje je ob koncu ledene dobe prekrivalo globoko, bistro jezero. Ker okolica ni bila prekrita z gozdom, so blatne reke vanj prinašale velike količine sedimentov. Ob koncu ledene dobe postane plitvejše, podnebje se zelo hitro ogreje, prej gole površine prerase gozd. Reke postanejo bistrejše, s seboj nosijo manj in drobnejši material. V toplem jezeru se začne obarjati kalcijev karbonat, raztopljen v kraških vodah. Usedati se začne bela jezerska glina, polžarica, polna polžjih lupinic. Jezero se začne počasi krčiti.

Pokrajina okoli jezera postane bolj stabilna, pogozdena; sestoje bora in breze zamenjajo najprej smreke, nato pa hrasti, leske, bresti, lipe in jelše. Kmalu zatem se začne obdobje gostih bukovih gozdov. Ko ti ustalijo, se pokrajina umiri. Reke in potoki so čisti, prinašajo zelo malo materiala.

To je čas bobrov. Bobri spreminjajo tok rek, gradijo jezove, ustvarjajo po bobrih umerjen svet ribnikov, bazenov, kanalov, mokrišč, lokev in logov. Jedo liste, poganjke in notranje lubje, in imajo raje mehke lesove, vrbe, jelše, trepetlike, javorje. Podirajo drevesa in sestavljajo v strukture, bobrišča, jezove. Kanali, bobrišča, jezovi, umetna jezera, ribniki, mokri travniki in drče so infrastruktura družbe bobrov. Vse te bobrske strukture sestavljajo omrežje, ki zahteva stalni nadzor in vzdrževanje. Bobri poseljujejo urejeno, grajeno, stabilno krajino, ki zahteva stalno vzdrževanje. Bobri spreminjajo vzorce rastja dreves, bobri spreminjajo tok rek, bobri posegajo v vodno ravnotežje jezera. To je krajina bobrov. To je delo bobrov. In ljudje so se mu prilagodili.

A ta proces postopnega krčenja jezera očitno ni bil premočrten. Bila so obdobja hladnejše in bolj vlažne klime, ko so reke nosile več vode, ko so bile katastrofalne poplave pogostejše, ko je jezerska gladina za kratek čas spet dvignila, pa potem spet umaknila; eno takih obdobij je nastopilo okoli 5500 pr. n. š. V nekaj stoletjih hladnejše in bolj mokre klime v gozdovih rase več jelke; reke, ki pritekajo v jezero so bolj blatne. Po 5000 pr. n. š. se klima zopet umiri. Jezero postane še plitvejše, njegov obseg se še skrči. A to je tudi čas, ko se v zaledju Barja začne dogajati nekaj nenavadnega. Opazimo lahko krčenje bukovo-jelovega gozda; v gozdu nastanejo poseke, te krčevine kasneje zarase hrast, jelša, leska. Več je odprtih površin, pašnikov; pojavijo se prva polja z žiti.

To je čas sprememb. To je čas, ko umik jezera odpre obsežne površine prej jezerskega dna. To je čas, ko meja med jezerom, poplavno ravnico in močvirjem postane čedalje bolj zabrisana. To je čas, ko prej jezersko dno začnejo preraščati hrasti in jelše. To je čas, ko reke na Barju vzpostavljajo novo rečno mrežo; ko negotovo režejo svoje struge v polžarico in spreminjajo svoj tok po vsaki poplavi. To je čas prvih kolišč, prvih naselij na robu Barja. To je čas začetkov kmetovanja. Na Barju se začenja čas ljudi.

S krčenjem jezera postane sezonskost Barja čedalje bolj izrazita. Prej kot zgolj jezero in zaledje lahko Barje v tem času razumemo kot dinamičen mozaik različnih krajev, strug, mrtvic, obrežnih nasipov, močvirij, jezerc, lok in gajev, ki se spreminjajo skozi ritme letnih časov in ritmov poplav. Barje je v tem času zelo dinamična, spremenljiva pokrajina, ki je dom ljudem in množici drugih bitij.

Po 4700 pr. n. š. postane Barje še bolj suho; po 4000 pr. n. š. lahko o Barju govorimo bolj o sezonsko poplavljenem močvirju kot o jezeru, morda presihajočem jezeru; vse več več je odprtih površin. Okoli 3700 pr. n. š. zopet nastopi hladno in mokro obdobje, ko se poruši ritem predvidljivih sezonskih poplav in so nepredvidljive katastrofalne poplave pogostejše. Po 3500 pr. n. š., ko se klima zopet stabilizira, jezera najbrž ni več. Barje začne počasi preraščati mah.

Naslednji ritem je ritem ljudi. To je ritem populacij, družb, gospodinjstev in posameznikov; ritem prihodov novih skupin ljudi; ritem kulturnih premen, ritem načinov življenja, menjav generacij in biografij posameznikov.

Ljudje so živeli na Barju že od nekdaj, po Barju so hodili že neandertalci in za njimi kasneje moderni ljudje, ko so lovili črede severnih jelenov. Vemo, da so vsaj od konca konca zadnje ledene dobe, v času globokega barjanskega jezera tu živele lovskonabiralniške skupnosti. Njihovi tabori so posejani po obalah jezera, danes jih prepoznamo predvsem po najdbah kremenovih odbitkov in orodij; to so bili prostori, ko so se skupine in na svojih poteh ustavili, počivali, razkosali živali, jedli, popravljali in izdelovali orodja, učili otroke. Tak tabor je recimo Breg pri Škofljici, na vzhodni strani jezera, na pomolu, ki je segalo globoko v jezero. Tu so se več tisoč let, generacijo za generacijo, leto za letom, ustavljali ljudje, postavljali šotore, kurili ognje, razkosali živali, sušili ribe; prostor je imel pomen in zgodovino, ljudje so ga preoblikovali po svoje, na jezerski obali so zgradili kamnito ploščad. Podoben tabor je bil Zalog pri Verdu, kjer so ljudje na robu jezera postavili ploščad iz lesa in kamna in tu živeli pozno poleti in jeseni.

Ti ljudje so bili zelo mobilni. Premikali so se v ritmu letnih časov, ritmu jezera in ritmov drugih bitij, ki so tu živela.

Življenje lovcev in nabiralcev je tako sestavljena iz zaporedja srečanj – z jelenom, z rastiščem jagod ali lešnikov, z drugo skupino – in poti, ki ta srečanja povezujejo. Nekatera srečanja so trenutna, naključna, nekatera se ponavljajo, sestavljajo vzorce v prostoru in času, kot je recimo sezonski tabori, kjer se na gostiji zbere celotna skupnost; poti, ki jih povezujejo, pa izoblikujejo ritmi vsakodnevnega gibanja in življenja v krajini.

Poti se tako izoblikujejo med pomembnimi prostori v krajini (tabori, krčevinami v gozdu, rastišči jagod, napajališča živali, prehodi čez reko), izhodijo pa jih tam, kjer je hoja najlažja. Ljudje se izogibajo goste vegetacije, strmin in neprehodnih voda. Koridorji (grebeni, reke in potoki) in robovi (robovi gozda ali obale), določajo potek poti, pomembne pa so tudi orientacijske točke v prostoru: vrhovi, veliki kamni ali drevesa. Barje lovskonabirlaniških skupnosti si lahko predstavljamo kot mrežo poti in stez, spletenih okoli jezera, ki ob potokih in rekah sega v gozdnato in hribovito zaledje Barja.

Takt življenju teh skupnosti je dajal ritem menjave letnih časov.

Najverjetneje so se skupine jeseni in čez zimo zbrale in zadrževale v taborih okoli jezera, poleti pa se razpršile, morda razdelila na gospodinjstva, in se umaknile v zaledje. Ljudje so bili del te krajine, posegali so vanjo. Njihovo glavno orodje za upravljanje s krajino je bil ogenj. Kosi oglja v prodnatih in peščenih plasteh na Bregu in pri Babni gorici so lahko ostanek požigov obrežne vegetacije, trsja. S požigi so ustvarjali odprte površine in primerne pogoje za divje živali in rastišča rastlin.

Okoli 4600 pr. n. š. po dolini Save pridejo prve skupine kmetovalcev iz Panonske nižine. S seboj prinesejo znanje kmetovanja, semena žit, udomačene živali, lončenino, omrežje sorodstvenih povezav, ki povezuje vasi v omrežja menjav in porok in način življenja v hišah in vaseh. Te skupine iz Panonske skupine prežene kratkotrajno družbeno vrenje okoli leta 4700 pr. n. š., ko se ljudje začnejo najprej zbirati v čedalje večjih vaseh, ki nato v eni generaciji propadejo. Na poti v vzhodne Alpe vzpostavijo niz vasi ob Savi.

Kakšen so bila srečanja z lovci in nabiralci ne vemo. Vemo, da so barjanski lovci in nabiralci bili v stiku s kmetovalci že prej; na najdišču Breg, taboru lovcev in nabiralcev smo odkrili lončenino, v kateri so kuhali divjo hrano.

Morda so se avtohtoni lovci in nabiralci priženili, ali primožili v nove skupnosti, ali pa so lovci in nabiralci prevzeli novosti, ki so jih prinesli prišleki. Prav tako ne vemo, ali so prva kolišča na Barju, recimo Resnikov prekop, postavili prišleki, ali pa so so lovci nabiralci le posnemali prišleke iz Panonije.

Vsekakor so novi prišleki prevzeli nekaj stvari od domorodnih skupnosti. Ena od njih je ravnanje z mrtvimi. Če so za neolitske in bakrenodobne skupnosti v Panonski nižini značilna obsežna grobišča ali pokopi v naseljih; tukajšnji kmetovalci prevzamejo drugačne navade. Mrtve izpostavljajo v jamah; v ritualih spominjanja pa zbirajo kosti pokojnikov in jih nosijo nazaj v naselja. Osamljena lobanja ženske iz mezolitskega tabora Zalog pri Verdu morda kaže, da so tovrstne prakse dediščina domorodnih lovcev in nabiralcev. Ajdovska jama pri Krškem, nad Savo, je eno takih najdišč, kjer je skupnost kmetovalcev ritualno izpostavljala mrtve, prirejala obrede (ki morda vključujejo gostije ali žrtvovanja) in kosti nosila iz jame. Na Dežmanovih koliščih imamo ohranjene le izolirane kosti, lobanje, čeljusti in dolge kosti; kosti, ki so jih v obredih spominjanja prinesli iz jam in častili v hišah. A najdišč, kjer bi izpostavljali mrtve, iz okolice Barja še ne poznamo.

Kmetovalci niso prišli v divjino; prišli so v izoblikovano kulturno krajino. Krčevine sredi bukovo-jelovega gozda, prej vozlišča aktivnosti, povezanih z nabiranjem rastlinske hrane, lešnikov, jagod, robid, malin, zelišč in lovom, zdaj postanejo pašniki udomačenih živali. Obsežni deli jezerske obale, od koder se je pred kratkim umaknilo jezero, pa mokri pašniki in polja žit. Vsakoletne poplave so jih gnojile s hranilnim blatom.

Skupnosti na Barju živijo na stiku dveh kulturnih svetov; dveh omrežij menjav daril, dveh omrežij sorodstev in partnerstev. Na vzhodu je omrežje menjav bakrenih sekir, ki ima središče na Balkanu, od koder iznajdba metalurgije bakra tudi prihaja; te sekire prehajajo iz rok v roke po vsem Balkanu, Panonski nižini, Srednji Evropi. Lokalne skupnosti izdelujejo kopije in posnetke po vzorih iz Balkana. Po tem omrežju se širi družbeni pomen metalurgije bakra. Ljudje z Barja so sorodstveno povezani s to mrežo, ta omrežja sorodstev morda segajo generacije nazaj, do prednikov, ki so prišli po Savi. Ljudje na Barju tudi sami ulivajo baker, kalupi in najdbe pričajo o ulivanju šil, bodal in sekir.

Na zahodni strani, preko Alpskih pregrad, pa se razprostira mreža izmenjav kamnitih sekir, brušenih iz alpskega žada. Vir teh sekir je v zahodnih Alpah, a sekire iz alpskega žada in njihove kopije krožijo od rok do rok po vsej zahodni in severni Evropi, vse do Škotske in Skandinavije. Barje je na skrajnem vzhodnem robu tega sveta. Ljudje, ki so živeli na Barju so bili kulturni posredniki obeh sfer, ki obstajata in se oplajata v četrtem tisočletju pred našim štetjem.

Čas med 3000 in 2500 pr. n. š. je čas velikih pretresov v Evropi. Iz vzhoda, iz step med Črnim in Kaspijskim morjem, vdirajo skupine mobilnih, nomadskih pastirjev, ki jih arheološko imenujemo kultura grobnih jam, jamnaya; ti ljudje govorijo protoindoevropski jezik. Ta prihod sproži mešanje prebivalstva, ki je pretresel celotno Evropo; povzroči nastanek novih kulturnih skupin, tako imenovane vrvičaste keramike, kulture zvončastih čaš in pri nas ljubljanske kulture. Pozna kolišča, kot so Parte in Dežmanova kolišča, Založnica in Špica, so del tega kulturnega kroga. Znamenje tega časa so tudi bojne sekire z Dežmanovih kolišč. Ponekod po Evropi je bila ta menjava nasilna, prišleki so pobili celotne skupnosti. Ta velika selitev je dokončno oblikovala tudi genetsko sliko modernih Evropejcev. Spet ne vemo, kaj natančno se je dogajalo na Barju; je bilo Barje na robu zgodovinskih vrenj in tokov, so tukajšnji prebivalci le prevzeli nove kulturne vzorce ali so jih nasilno zamenjali novi prišleki?

Tudi zgodovinski ritmi se poznajo tudi v številu kolišč in poselitvi barja. Verjetno je bilo Barje kontinuirano in stalno poseljeno; nikoli popolnoma opustelo, nikoli brez vsaj nekaj vasi in skupnosti. V nekaterih obdobij, recimo okoli 3500 pr. n. š. se zdi da je Barje gosto poseljeno; v drugih obdobjih, predvsem v času med 4400 in 3700 pr. n. š., pa tudi med 3000 in 2500 pr. n. š. so v našem poznavanju poselitve Barja še vedno luknje.

V bronasti dobi kolišča počasi ugasnejo. Tudi ta trend je povezano z življenjem jezera; ko začne iz jezera rasti visoko barje, se Barje začne prazniti. A začetek bronaste dobe, konec tretjega tisočletja, v Sloveniji zaznamuje upad prebivalstva; območje današnje Slovenije je postalo prazno, precej bolj prazno kot pred dvema tisočletjema; divjina je prerasla prej poseljene kraje. Kraji dobijo nove pomene in vloge. Zdi se da Barje postane krajina divjine, nevarnosti, morda stika z onstranstvom. Sem ljudje ne prihajajo več zaradi vsakdanjih aktivnosti, temveč imajo obiski ritualni pomen.

Kolišča so stala sredi urejene, kulturne krajine. Tudi te krajine ima svojo biografije. Začne se krčenjem in čiščenjem gozda. Tako kot gozd, so tudi ljudje sledili usihanju jezera; drevesa so hitro kolonizirala obale, osušene jezerske plitvine, obrežne nasipe potokov, ki so se zlivali v jezero ali močvirje. Sekanje gozda, čiščenje podrasti, požigi trsja so odprla nove površine. Na Barju je bilo več takih krčevin, ki so živele, se širile in preoblikovale skupaj z ljudmi, ki so jih obdelovali. Na teh krčevinah so zarasle vasi. Ena večjih in bolje poznanih je na jugovzhodnem delu Barja, na Ižanskem, v okolici kolišč Resnikov prekop, Maharski prekop in Parte.

Tam lahko prve znake odpiranja krajine prepoznamo že okoli 5000 pr. n. š., še preden sem pridejo prvi kmetovalci. Zdi se, da so gozd krčile že lovskonabiralniške skupnosti. Okoli 4400 pr. n. š., kot tu ljudje tu postavijo prvo kolišče, Resnikov prekop, imamo od tu množico z znakov, da je bil gozd že izkrčenih; zelišča kažejo na odprto krajino, krajino pašnikov, polj. Te krčevine so bili mokri pašniki, poraščeni z bičevjem, trpotcem, meto, timijanom. V strugah, v močvirjih je rasel vodni orešek, dristavec, klasasti rmanec, rumeni blatnik, beli lokvanj, velika podvodnica, jezerski biček, ježek, šaš. Povsod je bilo veliko mladega bičevja in šaša; ljudje so ga morda rezali za gradivo; bršljan in leska, ki sta preraščala robove krčevine, sta morda služila kot hrana za živali. Tod se je paslo govedo, prašiči, ovce in koze. Pojavi se tudi pelod žit, znak, da so v bližini stala polja ali vrtovi.

Druga večja krčevina je na zahodni strani Barja, okoli kolišč Hočevarica in Stare Gmajne. Pelod kaže, da so jo ljudje izkrčili že pred 4100 pr. n. š.; da so tu stala žitna polja ali vrtovi, še pred prvim znanim koliščem, Hočevarico, datirano v čas okoli 3500 pr.n.š. V času gradnje kolišča se krajina še bolj odpre, tu najdemo ostanke ječmena, dvozrne pšenice, oljne ogrščice, lanu. Po opustitvi kolišča se prostor zaraste s lesko, hrastom in lipami, a krajina ostane odprta. Kolišče se verjetno prestavi drugam, a krčevina ostane poseljena.

V udomačene krčevine se naselijo ljudje, sem postavijo vasi. Na Maharskem prekopu, na Ižanskem, so hiše stale na bregovih rek in potokov, v dolgih ravnih vrstah.

Vrste lesa kažejo, da so ljudje imeli dostop do mnogo drevesnih vrst, od vrbe, topola, bukve, gabra, bresta, leske, jelše, jerebike, javorja in smreke. Delež vrst lesa se spreminja od kolišča do kolišča in kaže na zelo oportunistično rabo gozda. Najpogostejši vrsti sta jesen in hrast, ki sta verjetno najprimernejša gradbena lesova. Debla večjih primerov so razklali. Na Dušanovem so sekali les, ki so dobili s pomlajevanjem na panju in z redčenjem gozdnih sestojev; a drugje se zdi, da ni dokazov za načrtno upravljanje z gozdom.

Hiše sestavljajo tri vrste vzporedno zabitih kolov. Nekateri koli so zabiti zelo globoko, tri ali več metre v jezersko polžarico; ti koli nosijo konstrukcijo hiše in dvignjenega poda. Plitveje zabiti koli, med njimi, pa so opora za zidove. Streha je dvokapna, osrednja vrsta kolov nosi sleme strehe, stranske nosijo zidove in dvignjen pod. Notranjost hiše je bila dvignjena nad tla; ploščad iz horizontalno položenih brun ali tramov. Kako visoko je stala ploščad ne vemo, do nje so najbrž vodile stopnice ali lestev.

Hiše na Maharskem prekopu so dimenzij okoli 9 x 4 m, podobnih dimenzij so tudi na Partih – Iščica. Na Partih pa so odkrili hišo, ki je bila precej večja, 17 x 6 m in kjer je še bila ohranjena ploščad ali dvignjen pod hiše iz horizontalnih brun in desk, prekrit s slamo in smrekovimi vejicami, najbrž ostankom strehe. Zdi se, da so v hiše bile dom gospodinjstvom, ki jih je sestavljana jedrna družina, ki je štela okoli 6 oseb. Temu pritrjuje tudi analiza posodja iz Maharskega prekopa, kjer so kuhinjski lonci prostornine manjše od 5 litrov; zdi se, da so v njih kuhali hrano za manjše število ljudi; najverjetne si je vsako gospodinjstvo hrano pripravljalo samo.

Stene so bile iz prepleta, ometanega z glino. Strehe so bile najverjetneje iz slame, čeprav bi na Maharskem prekopu za kritino lahko uporabili tudi lubje. A streha iz lubja hitro propade.

Hiše so bile postavljene na vlažnih, celo močvirnih tleh, a so ljudje tu živeli in opravljali aktivnosti. Prav to je eden od možnih argumentov, da je življenje na koliščih bilo sezonsko. Morda so kolišča bila poseljena le, ko jezero ni poplavljalo. V času sezonskih poplav, jeseni in pozimi, so se ljudje umaknili v zaledje. Predstavljamo si lahko, da je poleti večino življenja potekala med hišami, zunaj, na odprtem prostoru. Ponekod lahko prepoznamo tla iz zbite gline, ponekod je ta celo ožgana. Ponekod so kupi nasutega materiala, povsod pa ploščati kamni, prinesene od drugje.

Skupine kamnov najdemo predvsem pred in za hišami, lahko so služile kot uteži za streho, morda kot deli kot ognjišč. Med njimi so pogosto žrmlje. Vsaka hiša je imela vsaj ene žrmlje (kar spet kaže, da so gospodinjstva pripravljala hrano zase).

Znotraj naselja so verjetno potekale poti, morda vrtovi. Lahko si predstavljamo tudi ograde, obore za živali. Na Maharskem prekopu je, tik ob reki, stala ograda iz tankih vej in prepleta, interpretirana kot utrditev brega.

Hiše so potrebovale ogromno materiala, lesa, slame, plev, gline; ti materiali so sezonski. Priprava lesa, tesanje, zabijanje kolov, gradnja so zahtevala delo celotne skupnosti ali rodu in bili vpeti v letni koledar aktivnosti; morda povezani s prazniki in praznovanji.

Hiše imajo svoje biografije, svoje življenje. Hiše najprej postavijo, v hišah živijo, hiše obnavljajo, dodajajo kole, obnavljajo streho, z glino premažejo stene. Hiše vsako leto obnavljajo z novimi koli; vsaj enkrat v življenju hiše zamenjajo tudi slamnato streho; slamnata streha zdrži kakih dvajset let.

Morda so te obnove vezane na pomembne dogodke, na življenske dogodke v gospodinjstvu; morda pa vezana na katastrofalne poplave, ko vas spomladi, ko se umakne voda vrvi od gradbene aktivnosti.

Na koncu so hiše opuščene. Hiše niso živele dlje kot kakšnih 40 do 50 let, torej največ dve ali tri generacije. Hiše se izpraznijo, uporabne kose morda prenesejo na novo hišo; streha propade, preraste jo plevel, ljudje sem mečejo odpad. Na koncu jo odnesejo poplave poplave, morda celo zgori.

Novo hišo postavijo ob staro. Hiše se tako počasi selijo po pokrajini, težišče vasi se tako počasi premika. Množica kolišč okoli Maharskega prekopa, od Strojanove vode do Dolnjega mostišče, je tako verjetno ena vas, ki se je počasi selila po pokrajini.

Ti premiki so lahko tudi hitrejši; morda po katastrofalnih poplavah, ko se spremeni tok reke in ljudje postavijo nove hiše ob novi strugi.

Gradnja hiš je sezonska aktivnost vezana na dostopnost gradiv in na ritme agrarnega koledarja. Slame za gradnjo strehe je bilo dovolj takoj po žetvi, pleve, ki so jih mešali z glino šele po mlačvi.

Antropologi, ki opisujejo vsakdanje tradicionalnih družb, opisujejo gradnjo nove slamnate strehe kot praznik, kot gostijo, ki poveže celotno skupnost. Gradnja hiše, morda prenova slamnate strehe, se tako odvija po žetvi, po nevarnem trenutku, ko se skupno delo na poljih nenadoma prevesi v delitev pridelkov po posameznih gospodinjstvih. Je ritual, praznik, ki pomirja napetosti in konflikte v družbi, v potencialno nevarnem času žetve.

Ljudje niso živeli le koliščih, temveč se premikali po pokrajini po ustaljenih poteh, pasli črede, obdelovali zemljo, lovili ribe, sekali drevje, nosili drva, požigali podrast, čistili steze, postavljali obore in lese.

Življenje prazgodovinskih ljudi se je vrtelo okoli skrbi za rast rastlin in za živali. Skrb za rast rastlin in vzreja živali ni le način kako priti do hrane, je način življenja, je življenje prazgodovinskih skupnosti samo. To življenje je vpeto v ritme rastlin, živali in krajine. Življenje v preteklosti zaznamuje sezonskost. Ritem letnih časov je dajal tempo vsakdanjemu življenju. Koledar aktivnosti, ritem dela in počitka, ritem praznikov in gostij se je prilagajal temu ritmu. Vse te aktivnosti, so poleg praktičnih vidikov imele tudi kozmološke konotacije; sveto in vsakdanje sta bila prepletena. Vsak praznik je bil del agrarnega cikla in hkrati imel kozmološke pomene.

Očitni naravni ritmi, kot je menjavanje letnih časov, letni krog rastlin, ritem poplav tako ustvarjajo čas krajine. Na Barju je sezonskost še pomembnejša, saj je krajina, ki je usodno zaznamovana z ritmi vode. Vsakoletne poplave so dajale osrednji tempo bivanja v krajini Barja. Sezonske, ciklične in predvidljive poplave niso bile nekaj zunanjega naravnemu redu stvari, temveč sestavni del in le še značilnost bivanju v dinamični krajini; še eno od bogastev, ki jih je jezero ponujalo, poleg trsja, vodnega oreška, rib, pognojenih in vlažnih prsti.

Čisto možno je, da so naselja bila od pozne jeseni do pomladi opuščena, prepuščena poplavam. Ljudje so morda jesenske in zimske poplave preživeli drugje, in se na na breg jezera vrnili šele spomladi. Take vzorce najdemo drugje na alpskih koliščih.

Poplave so usodno oblikovale družbeno življenje. Antropologi, ki so raziskovali življenje ob Amazonki, opisujejo sezonsko družbeno dinamiko, ki resonira s ritmi sezonskih poplav. Med poplavno sezono se ljudje umaknejo v hiše; to je čas slabe volje, bolezni, nevarnosti. Ko se voda umakne, je nastopi obdobje evforije; to je čas druženja, sodelovanja, dobre volje, gostij; pa tudi politike, spletk, konfliktov in prepirov.

Ritmičnost družbenega življenja tako ni zgolj odziv na ritme jezera, temveč vznikne iz aktivne udeležbe ljudi v utripanju jezera in krajine okoli nje.

Življenje se je tako prilagajalo ritmom letnih časov, jezera in ritmom rastlin. Ko so se poplave umaknile, je nastopil čas priprave tal, nato setve ječmena, žita, lanu, skrbi za vrtičke in polja, ki so bili v bližini vasi, skupnega dela, pletja vrtov, odganjanja divjadi in čred od zrelega žita, in vrhunca leta, pozno poletne žetve; žetev je povezala skupnost v skupnem delu, v praznovanju, a jo takoj tudi razdelila, saj se je pridelek razdelil med gospodinjstva.

Domače živali niso bile le udomačene oblike divjih živali, temveč popolnoma drugačne bitja, s popolnoma drugačno družbeno vlogo. Zahtevala so nove odnose, nove načine skrbi in nege. Domače živali so lastnina, pripadajo gospodinjstvu, so vanj vključene, morda celo kot družinski člani; pogosto imajo svoja imena, predvsem pa imajo svoje potrebe.

Življenje ljudi se vrti okoli zadovoljevanja teh potreb. Črede so potrebovale pašo; čez poletje morda na mokrih pašnikih ob jezeru (a stran od vrtov in polj), jeseni morda na izkrčenih pašnikih v zaledju. Različne vrste živali imajo drugačen status in drugačne odnose do ljudi. Živali so lahko vir mesa, te živali ne potrebujejo veliko nege, skrb zanje je skrb za njihovo množenje in kopičenje. Tako vlogo običajno nosi drobnica. Če pa so živali vir mleka, in na Barju imamo dokaze o pitju mleka; te živali, predvsem govedo, opravljajo delo, spreminjajo celulozo iz rastlin v mleko. Te živali potrebujejo vsakdanjo nego in bližino. Postanejo del gospodinjstva. Na odnosu do živali lahko temelji identiteta članov gospodinjstva, gospodinjstva lahko med seboj tekmujejo in se primerjajo po številu in vrstah živali. Živali moramo razumeti kot sestavni del prazgodovinskih skupnosti, ki so živele na Barju. Črede so bile del gospodinjstev, tako kot psi, ki so tekali med hišami, jedli odpadke, majhne ribe in ribje glave.

Skupnosti na Barju so živele z gozdom; gozdne jagode, maline, pasje zelišče, volčje jagode, divjo trto so nabirali v gozdu. Iz gozda so nosili les za kurjavo, za kuhanje in taljenje bakra. V gozdu so posekali les za hiše. Gozd in pašniki so nudili vlakna za tkanine, za pletenje vrvic in mrež iz kopriv, trav, iz lipovega lubja. Ovce z runom, kot vir volne pridejo šele kasneje, v bronasti dobi.

Značilnost Barjanskih najdišč je tudi velik delež gozdnih, divjih živali; jelen, srnjak, los, medved in bober. Ljudje so očitno lovili. A lov ni bil zgolj način preživetja, zgolj način, kako priti do mesa. Lov moramo razumeti kot odnos z živalmi in s krajino, ki ljudi postavlja v drugačno, pogosto podrejeno vlogo. Lov je nevaren, lov je odnos s svetom, ki ni v celoti človeški; je kodiran odnos z divjino, z močnimi bitji, gospodarji živali, gospodarji gozda. Na lovu gredo stvari lahko zelo narobe; duhovi, ki skrbe za živali, so lahko hitro užaljeni in se maščujejo z boleznimi, požari ali katastrofalnimi poplavami. A lov vzpostavlja posebno identiteto nekaterih posameznikov.

Življenje na prazgodovinskem barju je bilo življenje v ritmu jezera in poplav, v ritmu gozda, v ritmu rastlin; v ritmu poljedelskih del, ritmu gibanja iz hribovitega zaledja do jezerskih obal in nazaj, vsakodnevnih ritmov hoje v gozd, na polja in do obale jezer, ritmov praznikov, gostij in karnevala, ritmov vsakodnevne priprave hrane, ritmov skrbi za otroke, ritmov počitka in ritmov lene igre s psi.

Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, 16.1.2023

Živimo v materialnem svetu. To pomeni, da je življenje kaotično, umazano in nepredvidljivo; stvari lahko gredo narobe, in se bodo pogosto tudi spridile. Materialnost sveta nam postavlja številne omejitve. Ne moremo biti na dveh krajih obenem; naše sposobnosti, da se lahko lotimo več kot enega opravila hkrati so zelo omejene in vse, kar počnemo, zahteva čas. Naše bivanje je omejeno, in pušča materialne sledi, bodisi na naših ali drugih telesih. Materialni svet ima zgodovino; vse, kar počnemo izhaja iz nečesa, kar je že bilo storjeno prej; vsaka situacija je neizogibno zakoreninjena v preteklosti.

Naše življenje v tem svetu, od rojstva do smrti, je sestavljeno iz zaporedja opravil, ki se nizajo eno za drugim. Zaporedje malih banalnosti: vstanemo, gremo v kopalnico, stopimo do kuhinje, odidemo do garderobe, se odpravimo v službo, odhitimo na kosilo in se vrnemo nazaj domov ... Premikamo se od opravila do opravila in skozi ta opravila (in premike med njimi) se naše življenje premika naprej. Življenje je gibanje in eno temeljnih opravil v našem življenju je gibanje.

Gibanje ustvarja čas in opisuje obliko prostora. Gibanje je usmerjeno; daje smer bivanju, daje tempo življenju, skozi gibanje zarišemo obrise in horizont svojega sveta. Premikanje ustvarja nove stvari; nove konfiguracije obstoječih stvari; brez gibanja, brez premikanja, na svetu ne bi nastalo nič novega.

Zato ker gibanje povezuje kraje, stvari, opravila. Kjer se srečajo ljudje, stvari ali snovi, se tvorijo vozli, kraji, kjer se vzpostavijo ali ohranjajo odnosi. Srečanja združujejo ljudi in stvari v nove skupke, v nove stvari. Jaz prinesem kresilni kamen, ti dračje, skupaj zakuriva ogenj.

Ljudje se premikamo predvsem s hojo, stopanjem, korakanjem, tekom, poskakovanjem; gibamo se na dveh nogah. Bipedalizem, hoja po dveh okončinah, izhaja iz evolucijskih pritiskov in preteklih okolij, usedlih v konfiguraciji naših teles. Naša telesa so oblikovale pretekle situacije daljnih prednikov; morda čedalje bolj redek gozd, ki je zahteval tek med drevesi; morda brodenje po močvirjih in potokih. Toda način, kako hodimo, je tudi odziv na današnjo pokrajino, na okolje, na druge stvari, ki jo naseljujejo poleg nas.

Hoja je telesna, samodejna, nezavedna dejavnost. Temelji na številnih avtomatizmih, na instinktih, navadah in na telesnem spominu. Večina odločitev, ki jih sprejmemo med hojo (kdaj raztegniti to mišico, kdaj sprostiti drugo) temelji na naučenih odzivih, sedimentiranih v telesu, ki se sprožijo kot odziv na srečanje z okolico.

Ker površine, po katerih hodimo; svet okoli nas, krajina; niso niti ravne niti homogene. So polne oblik, tekstur in stvari, ki jih zaznavamo in z njimi komuniciramo s telesom. Hoja je interakcija s površino, je srečevanje s spreminjajočo se okolico. Med hojo telo prevzame nadzor, se odziva na okolico, sprejema odločitve, še preden se jih zavemo.

In ker je gibanje večinoma preddiskurzivno, smo ljudje mobilizirali močne zaveznike, ki gibanje usmerjajo, ga omogočajo, olajšajo in vodijo. Gibanje ni mogoče brez nepremičnih, stabilnih stvari; brez infrastrukture, brez različnih konfiguracij teles in predmetov, ki, spletene skupaj, ustvarjajo ustaljena okolja, ki omogočajo vrsto različnih rutiniziranih gibanj brez stalnega razmišljanja, odločanja in preudarjanja. Hodimo po ustaljenih, uhojenih poteh, kolovozih, cestah, ulicah in pločnikih; zidovi, plotovi in ograje nam gibanje omejujejo, usmerjajo; vrata, lese, in duri kontrolirajo prehajanje. Vse to nam omogočajo, da se premikamo po pokrajini brez nenehnega iskanja, navigiranja, razmišljanja in iskanja poti. Oblikujemo svet, ki misli namesto nas.

Materialna kultura in tehnologije so naši partnerji v gibanju. Način, kako se telo spoprijema z teksturo tal, je odvisen od tega, kakšne čevlje nosimo. Obutev popolnoma spremeni način hoje; radikalno poveča možnosti, kam lahko hodimo; z gojzerji lahko pridemo na Mangart, bosi pač ne.

Kako drugačno je šele premikanje na konjskem hrbtu, na vozu, vpreženem za parom volov, na kolesu ali za volanom avtomobila?

Infrastruktura, materialna kultura in tehnologije omogočajo rutinirano gibanje po pokrajini; so matrica za rutino vsakdanjega življenja. Ljudje se ne gibljemo popolnoma naključno ali kakor bi si sami želeli. Materialen svet, zgodovinska konfiguracija negibnih stvari, naše okolje navad in rutin, gibanje omejuje in nadzoruje. Avtomobil tako ne osvobaja našega gibanja; prav nasprotno, z avtomobilom se lahko premikamo le tam, kjer je zanj pripravljena infrastruktura.

Vse to pomeni, da ima tudi človeško gibanje zgodovino. In to zgodovino lahko preberemo v sledeh.

Ljudje puščamo sledi, ko se gibljemo naokrog. A ljudje nismo edina bitja, ki puščamo sledi. Ontološko ni razlike med človeškimi sledmi, potmi, stezami in cestami ter živalskimi sledmi; stopinjami, ki jih pušča jelenjad ali feromonskimi potkami mravelj. Sledi povedo marsikaj obnašanju organizmov, načinu gibanja, počitka, paše, prehranjevanja in bivanja v pokrajini.

Sledove človeškega gibanja lahko razumemo kot materializiran zgodovino, kot način, kako ljudje v določenem zgodovinskem obdobju živimo v svetu.

Pred asfaltiranimi cestami, pred avtomobili, pred javnim prevozom in pred poštnimi kočijami s postajami za izmenjavo konj in gostilnami je bil edini način premikanja peš. Hoja je bila vsakdanja, vsakodnevna dejavnost, del življenja, del vsakodnevne rutine, še eno opravilo v zaporedju opravili, kot so molža, delo na polju, prenašanje suhljadi iz gozda, romanje ...

In te interakcije s svetom so spreminjale površje, puščale sledi. Teptanje tal spremeni fizikalne lastnosti tal; jih zbije, mendra rastje. V sušnem obdobju teptanje izpostavi zemljo, ki jo ob nalivih spere dež. Steza tako postanejo struga, po katerem teče blatna voda in jo poglobi. Ljudje si ne želijo umazati nog, uberejo alternativno pot; to ponekod vodi do oblikovanja prepleta poti razvejajo in zlivajo. To niso grajene grajene steze ali poti, temveč sledovi, rezultat delovanja ljudi in vremena.

Hoja, od opravila do opravila, od kraja do kraja, je bil način življenja v svetu. To gibanje je ustvarilo vzorec prepletenih poti; preplet črt vzdolž katerih se odvijalo življenje ljudi, ko hodili na pašnike, na polja, v gozd; v ritmu menjave dni in letnih časov. Ta preplet poti je bila tekstura, ki so jo ljudje (skupaj s sopotniki) tkali, ko so naseljevali svet; niso načrtovane, so rezultat življenja v krajini, ustvarjen s ponavljanjem in improvizacijo; so morfogenetske figure, vznikle v času in prostoru.

Površje Slovenije je polno sledov, raz, vtisnjenih v površje. Kot žarki se širijo iz naselij, tečejo po grebenih, se izogibajo močvirnih dolin potokov, se razpršijo po pobočjih in spet zlijejo skupaj na prelazih ali prehodih čez reke. Ti sledovi so pozabljeni in zaraščeni, le še stvar arheologije.

Potovanje, kot način človeškega gibanja, drugačen od vsakodnevnega gibanje od opravila do opravila, se je pojavilo šele okoli 18. stoletja. Potovanja so bila dejavnost premožnih, ki si niso mogli privoščiti, da bi hodili naokoli, ampak so morali nekam priti. Potovanje je iznajdba kapitalizma, ko čas postane denar. Potovanje je usmerjeno k cilju, je najučinkovitejši način, kako priti od izhodišča do cilja. Čas, porabljen za potovanje, je zgubljen čas, in ga je treba zmanjšati. To zahteva novo infrastrukturo (ceste, prevprežne postaje, železnice, mostove, viadukte) in novo materialno kulturo (vozove, vlake, avtomobile) in ustvarja vzorec zasnovanega in načrtovanega omrežja križajočih se prometnih poti, cest, avtocest, železnic. To omrežje infrastrukture in ta materialna kultura gibanja zaznamuje današnjo krajino, današnje življenje. Svet, v katerem živimo, je urejen za potovanja. Je svet, v katerem je čas denar.

Ta infrastruktura usmerja in oblikuje nove vzorce gibanja. Gibanje tako ni več le individualno gibanje; to novo gibanje, če ga opazujemo od daleč oblikuje, vzorce. Te prostorsko-časovne vzorce, zlasti če jih gledamo zelo dolgo, lahko opišemo kot tokove. Pomislimo le na bibavico avtomobilov in ljudi, ki se zjutraj iz zaledja, iz predmestij vali proti središču mesta in se popoldan, predvidljivo in redno, dan za dnem (razen za praznike) vali nazaj.

Hoja, gibanje, premikanje ni nikoli nevtralno. Gibanje, hoja, kot osrednja aktivnost našega življenja, ima moč strukturiranja naših življenj in sveta okoli nas. Ko se premikamo skozi življenje, sodelujemo v celoti družbenih in materialnih gibanj; hoja, premikanje, naše gibanje ne poganja le naših življenj, temveč družbo kot celoto. Gibanje kreira zgodovino. Zato je gibanje lahko najbolj radikalna stvar. Hoja lahko spreminja svet.

Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, 3.11.2022

Prvi, neolitski kmetje, so bili vrtičkarji. Njihovo življenje se je vrtelo okoli skrbi zanje, z vrtovi so se ukvarjali, dan za dnem; vrtovi so hranili ljudi, ljudje so nanje vračali odpad. Skozi stoletja skrbi in ukvarjanja so tla postala bolj črna, bolj organska, bogatejša, polna ostankov preteklosti, črepinj in kosti, pepela in oglja ki so jih ljudje prinesli z odpadom. Ponekod so prav zaradi človeškega ukvarjanja nastale bogate, rodovitne črne prsti, černozemi.

Z iznajdbo pluga, ki ga vleče par volov, postane kmetovanje bolj ekstenzivno. A poljedelstvo je dopolnjevala živinoreja, črede so gnojila polja. Kasneje se razvijejo sistemi kolobarjenja, kot je srednjeveški triletni kolobar, kjer polje polje eno leto daje žito, naslednje stročnice in tretje počiva v prahi.

Predkapitalističen čas je bil metabolen, cikličen; vrtel se je sam, kapitalistično kmetijstvo pa že od začetka zaznamuje serija kriz in revolucij.

Prvo revolucijo je prinesel proces ograjevanja, prav na začetku kapitalizma. Fevdalci so ugotovili, da dobičkonosnejše, če vaška zemljišča, srednjeveška odprta polja, ogradijo in spremenijo v pašnike za črede ovc, rejenih za volno. Tlačani, ki so prej živeli na samooskrbnih kmetijah, ostanejo brez zemlje. Ostane jim, da se zaposlijo kot mezdni pastirji, kot kmečki proletariat, ali pa gredo v mesta, kot proletariat, za delavce v predilnicah. Ograjevanje povzroči praznjenje podeželja; “ovce so pojedle ljudi”, se je pridušal Thomas Moore v Utopiji, ljudje pa se začno gnesti v mestih.

Ti ljudje, proletariat, delavci za stroji v mestu, morajo jesti. Podeželje, poleg surovin za industrijo, v mesta izvaža tudi hrano zanje. A kmalu se izkaže, da so polja čedalje manj rodovitna; tla niso neizčrpen vir.

Druga kmetijska revolucija, kmalu po napoleonskih vojnah, je odgovor na globoko krizo izčrpanih tal. Temelji na hitrem razvoju razumevanja kemije tal, pomena hranil in razvoju novih gnojil. Nova veda, organska kemija je pokazala na moč znanosti pri naslavljanju problemov človeštva. Justus von Liebig, nemški kemik, je prvi pokazal na pomen hranil v tleh za rast rastlin, predvsem dušika, fosforja in kalija.

Anglija, recimo, uvaža ogromne količine kosti, ki jih melje v kostno moko. Zemlja je bila tako izčrpana, evropski kmetje pa tako obupani, da so brskali za kostmi na bojiščih napoleonskih voj. Kosti vojakov padlih pri Austerlitzu ali Waterlooju so končali kot gnojilo na poljih.

Po 1830 v Angliji pristane prva ladja natovorjena s perujskim guanom, gnojem kolonij morskih ptic, ki se je skozi tisočletja nakopičil na otokih v Pacifiku. A guano so izčrpali že v dobrih treh desetletjih. Nato so prišli čilski nitrati, kalijeve soli iz nemških rudnikov, a problem je ostal dušik; edina rešitev je ostalo tradicionalno kolobarjenje s stročnicami, ki fiksirajo dušik in služi tudi kot hrana živalim. Liebig je tarnal, da je edina rešitev za izčrpanje dušika v tleh odkritje depozitov guana, tako velikih kot so premogovi depoziti v Angliji.

Rešitev je ponudil Fritz Haber, nemški kemik, ki je leta 1913 iznašel postopek za sintetiziranje amonijaka, kar je omogočilo proizvodnjo sintetičnega dušikovega gnojila (a tudi eksploziva in bojnih strupov). Fritz Haber je “iz zraka potegnil kruh” in rešil kapitalistično kmetijstvo pred zlomom in milijone ljudi pred lakoto.

Tretja revolucija kapitalističnega kmetijstva, tako temelji na umetnih gnojilih in pesticidih, na intenzivni specializirani reji živali in mehanizaciji. Moderno kapitalistično kmetijstvo zaznamuje enosmerni tok hranil in gnojil, ki ga poganjajo fosilna goriva.

Industrija izkorišča delavce, kmetijstvo tla. Delo proletariata se koncentrira v kapitalu; a delavci potrebujejo hrano; hranilne snovi iz zemlje, se kot kruh, kot hrana, stekajo v mesta, za hrano delavcev; končajo kot drek v kanalizaciji.

To je metabolna razpoka, vrzel med družbenim in naravnim metabolizmom.

Metabolizem je proces s katerim organizem regulira izmenjavo snovi in energije z okoljem za svojo reprodukcijo in rast. Vsa živa bitja na planetu so vključena v omrežje prehranjevalnih verig. Vsi nekaj jemo in vsi, prav vsi, bomo na koncu tudi pojedeni. Tudi ljudje smo del tega planetarnega metabolnega cikla, kroga izmenjave snovi in energije.

Ljudje smo v ta planetarni metabolni cikel vpeti preko metabolnih ciklov svojih teles. A če je položaj živali in rastlin v tem globalnem metabolizmu fiksiran skozi evolucijo, je del njihovega fenotipa; je pozicija ljudi v globalnem metabolnem ciklu historična, stvar zgodovine. Ker ljudje svoje metabolne odnose z okoljem reguliramo skozi delo.

Človeško delo je družbeno, organizirano v specifičnih historičnih družbenih formacijah, z institucionaliziranimi normami delitve dela, načinom produkcije in delitvijo produktov. Delo nas ločuje od narave, delo vzpostavlja naravo kot tisto nekaj, kar se upira našemu delu.

Družbeni metabolizem, ki povezuje ljudi z okoljem, je del planetarnega metabolizma, sistemov izmenjave snovi in energije v okolju. Z delom usmerjamo in ustvarjamo nove tokove snovi in energije, kot je ta med mestom in podeželjem

Ekonomska organizacija družbe je tako del naravne zgodovine. Družbeni metabolizem je del planetarnega metabolnega cikla; je oblika interakcije med družbo, ki naravo in družbo tudi definira in postavi v razmerje. Načini proizvodnje naravo odtujijo in vzpostavijo vrzel, razpoko med družbenim in naravnim metabolizmom, med naravo in družbo. Ta metabolna razpoka ni zgolj abstraktna, temveč se kaže v konkretnih pojavih degradacije tal, onesnaženju podtalnice, rek in jezer in toplogrednih plinih v atmosferi.

Vzdrževanje rodovitnost tal tako ni stvar narave, temveč stvar družbenega metabolizma, načina kako družba regulira tokove snovi; je stvar zgodovine. Liebig je ravno skozi razumevanje materialnih tokov snovi, pokazal na nevzdržnost kapitalističnega kmetijstva.

Moderno kapitalistično kmetijstvo je prepredeno z družbenimi in ekološkimi nasprotji. Proizvaja ogromne količine hrane, a milijoni ljudi ostajajo lačni. Zaznamujejo ga enosmerni materialni tokovi, ki jih poganja fosilno gorivo, tokovi, ki le še poglabljajo metabolno razpoko. Tok umetnih gnojil, pesticidov in dreka, živalskega in človeškega, konča v podtalnici, v rekah, jezerih in morju in povzroča cvetenje alg, uničevanje habitatov, pomore rib in dvoživk.

Metabolna razpoka izhaja iz nasprotja med kapitalistično proizvodnjo hrane, med logiko akumulacije kapitala, kjer je proizvodnjo vodi profit, kjer se proizvodnje hrane odziva na fluktuacije cen na trgu; in kmetijstvom, ki je v osnovi vzdrževanje pogojev za življenje; za dolgoročno reprodukcijo družbe.

Metabolna razpoka je kapitalizem.

Metabolne razpoke ne bomo zakrpali s novimi tehnološkimi rešitvami, s novimi gnojili, geoinženiringom; ti morda začasno naslavljajo simptome, a poglabljajo vzroke. Metabolno razpoko bomo zakrpali le s spremembo družbenega metabolizma, ki ga ne bo slepo vodila logika akumulacije, temveč dolgoročno preživetje.

Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, 10.10.2022

Ogenj je neumen. Ogenj je indiferenten, ognju je vseeno. Ogenj je zgolj eksotermni kemični proces oksidacije; ko se bo vžgal, bo gorel; dokler je le dovolj visoka temperatura, dovolj goriva in vetra. V tej svoji premočrtni, neumni logiki je presenetljivo učinkovit.

Ljudje smo ogenj začeli obvladovati kašen milijon let nazaj. Ogenj nam je odkril kuhanje; transformacijo surovega, krvavega, rdečega mesa v kuhano jed, ki jo skupaj použijemo člani skupnosti. Ob ognju smo se greli tudi v mrzlih zimah, ko smo zapustili Afriko; v soju ognja, varni pred zvermi, smo si pripovedovali zgodbe. Z ognjem smo aktivno spreminjali svet. Ogenj je najstarejše orodje za upravljanje s krajinami.

Z ognjem smo transformirali surovo naravo v kulturno krajino. Kjer je vegetacija, ki lahko zagori, so jo ljudje zažgali. S kurjenjem so spodbujali rast določenih vrst rastlin, si pomagali pri lovu, vzdrževali lovišča, oblikovali habitate za rastline in živali, nadzirali rojenje čebel, iskali gomolje ali minerale v krajini. S kurjenjem podrasti so odpirali krajino, olajšali premikanje, večali vidnost.

Klasičen primer takega upravljanja je “kmetovanje z baklo” (firestick farming) avstralskih Aboriginov, ki so tisočletja, leto za letom, požgali ogromne površine osrednje Avstralije. Rezultat je mozaična, bogata krajina, polna rastišč divjih trav, gomoljev, habitatov za kuščarje in male živali.

Organski material razpada počasi, nabira se kot suho listje, dračje, kot olesenela stebla trav; kopiči se kot potencialno gorivo. Ogenj je orodje, ki odstrani te presežke biomase in olajšuje kroženje hranil. Tako ima tudi ogenj zgodovino. Če ga kurimo vsako leto, ne bo imel veliko goriva; lažje ga obvladamo; a če se kuriva nakopiči preveč, lahko ogenj podivja.

Ogenj je kompleksno orodje, orodje, ki ima svojo lastno voljo. Ogenj se širi sam, s svojo lastno premočrtno logiko; zato je nepredvidljiv, je kaotičen in anonimen. Ko gori, je vseeno ali so ga zanetili ljudje, ali pač strela; ali so ga zanetili hote ali nehote.

Ko pastir zakuri pašnik, rezultat ni vedno predvidljiv, gori z različnimi intenzitetami, pač glede na vegetacijo, vlažnost, veter. Lahko se ustavi ob posekah, suhih zidovih; a lahko podivja; ogorki in iskre lahko ogenj zanesejo tudi stotine metrov naprej. Pogosto zgori več, kot ljudje želijo, recimo nasad oljk ali lovska koča.

Ogenj povzroči spremembe v rastju; omeji rast nekaterih rastlin in omogoči rast drugim; ogenj upari nekatera hranila v tleh (dušik in ogljik), a nekatera sprosti (ostane pepel, bogat z magnezijem, fosforjem, kalijem in kalcijem); ogenj uničuje stvari in zamaže zrak z dimom in toplogrednimi plini.

Ognju je vseeno. Njegovi učinki so neodvisni od namenov, želja ali načrtov. Zaplata mlade sveže trave je lahko posledica gozdnega požara, ki ga je zanetila strela; požara zaradi neprevidnosti na pikniku, ali načrtnega sistematičnega, kontroliranega požiganja, ki ga ljudje počnejo že stoletja.

Ker je ogenj kaotičen in samovoljen, ker je nepredvidljiv, ker mu je vseeno, ker je anonimen, ker je kreativen in destruktiven hkrati, ker je zgolj topo orodje ljudi z roba civilizacije: lovcev in nabiralcev, domorodcev, revnih kmetov, nomadskih pastirjev, ljudi, ki živijo v krajini in od krajine, je ogenj dobil slabo ime.

Za elite, za države, za kapital, je ogenj nevaren. Zato smo iznašli idejo “narave”. Stare kulturne krajine, oblikovane skozi tisočletja, tudi s pomočjo ognja, smo oklicali za naravo. S tem smo izbrisali njihovo zgodovino, zgodovino ljudi, ki v teh krajinah živijo, zanikali njihove globoke povezave s krajino; njihove kulturne krajine, oblikovane in preoblikovane z ognjem postanejo “narava”, poceni narava, vir. Domorodci, domačini, lovci, nabiralci, nomadi, postanejo odveč. So iztrebljeni ali postanejo poceni delovna sila na plantažah. Gozdovi, ki zarastejo kulturne krajine postanejo nedotaknjena “narava”, ogenj pa zgolj destruktivna sila, ki “naravo” spreminja v pepel.

Ampak to, kar imenujemo “požar v naravnem okolju”, nima smisla, ker naravnega okolja ni nikjer več. Ogenj je del globoke zgodovine krajin po vsem planetu. Požar v naravnem okolju je zgolj podivjani sluga, ki gospodari namesto nas.

Tudi na Krasu. Na Krasu že od konca ledene dobe ni sledov o nedotaknjenem, primarnem gozdu. Kras je prekrival odprt, parku podoben gozd hrasta, jesena, javora, črnega gabra in redke bukve ter mozaik pašnikov, katerih obronke je poraščala jerebika, dren, rešeljika in črni trn. To mozaično krajino so vzdrževali redni požigi. Ko so na Kras prišle prve črede ovc in koz, pred kakšnimi sedmimi tisoč leti in pol, se ta proces le še nadaljuje.

Večja sprememba se zgodi na začetku bronaste dobe, pred okoli štiri tisoč leti. V plasteh, ki so se naložile v vrtačah, prepoznamo sledove velikih požigov, od grudic ožganih tal, do velikih kosov oglja in celo zoglenelih vej. Kras so sistematično požigali. V manj kot tisočletju Kras postane bistveno odprt; ljudje so izkrčili obsežne pašnike in polja. To prepoznamo v debelih plasteh sedimentov, ki jih je burja spihala s polj in odložila v vrtačah. To urejanje krajine prepoznamo še danes, na lidarskih posnetki, pod današnjim gozdom lahko prepoznamo vzorce mejnih zidov, obsežnih ograd za živino in velikih polj grobelj, ki so nastala s čiščenjem pašnikov.

Vse do osemnajstega stoletja, ko Trst postane svobodno pristanišče, Kras pa njegovo agrarno in populacijsko zaledje, je bil Kras presenetljivo stabilen. Požigi in paša so delovali kot surogati naravnih motenj, zato je bila biotska pisanost kraških kulturnih krajin večja kot v nedotaknjenih izvornih ekosistemih.

Šele pritisk prebivalstva, ki je krčil nove njive in travnike na škodo gmajne in gozda je privedel do skoraj popolne ogolitve Krasa.

A že v drugi polovici 19. stoletja se začne zaraščanje, ki traja še danes in poteka vse hitreje; začelo se je s sistematičnim pogozdovanjem črnega bora; z zaraščanjem se kraški pašniki in travniki spreminjajo v toploljubni gozd črnega gabra, malega jesena in puhastega hrasta.

Na Krasu tako ni nobene “narave”. Kras ni zgubljeni raj, ki bi ga ljudje s požiganjem in pašo degradirali. Kras je artefakt, ki je nastajal skozi tisočletja in glavno orodje, s katerim so ga ljudje oblikovali, je bil ogenj.

Ogenj v krajini, ogenj na travnikih, pašnikih, v gozdovih je dober sluga. Ogenj v krajini pomeni kurjenje podrasti, strnišč, suhe trave. Redna in prostorsko omejena uporaba ognja preprečuje širjenje nenadzorovanih požarov in vzdržuje bogato in kompleksno kulturno krajino.

V krajini, kjer je ogenj naš sluga, so nekontrolirani požari redki; te povzroča vračanje nazaj k naravi, opuščanje krajine, prenehanje skrbi za pašnike, opuščanje požiganja.

Bolj kot se izogibamo ognju, bolj kot zanikamo skupno zgodovino, bolj kot ga proglašamo za škodljivca, bolj kot ogenj postaja domena gasilcev, prej se bo vrnil; ne kot sluga, temveč kot ponoreli gospodar.

Ogenj ni niti slab, niti dober, je neumen, je kompleksen, je kaotičen. Ogenj nas opozarja na zapletenost, zgodovinskost in kontingentnost odnosov do krajin v katerih živimo. Ogenj je bil vedno z nami, in bo z nami ostal. Bodisi kot dober sluga ali kot slab gospodar.

Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, 28.7.2022

Drevesa so način, kako biti rastlina. Počasna, a hkrati polna vitalnosti in rasti; drevesa segajo v nebo; so bitja, ki so večja in starejša od nas.

Drevesa so del sveta. Lisica si med koreninami izkoplje brlog, sova čepi na rogovili, za veverico je drevo labirint lestev, prožnih vej, prehodov, mostovžev in mostičkov; mravlja išče pot med gubami in razpokami v lubju; hrošči zalubniki iščejo rane in poškodbe, vrtajo luknje in ležejo jajčeca. Vsako bitje, zaradi svoje prisotnosti, vdahne drevesu pomen, vlogo, funkcijo, posebno kvaliteto v njenem življenju; drevo je zavetišče za lisico, strukturiran prostor za veverico, lovišče za mravljo, hrana in odlagališče jajčec za hrošče. Z vsako od bitij je drevo njen svet.

Tudi za ljudi. Ljudje smo zrasli z drevesi.

Naše telo, hoja po dveh nogah, dolge okončine in prsti, oprijemalni prijem, prostorski vid, so prežitek našega bivanja na drevesih. Otroci hkrati shodijo in splezajo; dojenčki lahko drži svojo težo, držeč se za vejo. Človeški mladiči imajo padalski refleks; ko otrok pade naprej ne iztegne rok, kot bi to naredila bitja, ki živijo na tleh, temveč jih razširi, da bi se ujel za veje ali plezalke dreves iz davne preteklosti. Otroci imajo radi hiše na drevesih in igrišča, ki posnemajo gibanje po drevesih.

Avstralopiteki, naši predniki izpred treh in pol milijonov let, so že hodili pokončno, a so imeli telesa narejena za plezanje. Ramenski obroč je omogočal plezanje in nihanje, pregugavanje z veje na vejo. Glavo so z lahkoto obračali v vse smeri, za lažjo orientacijo v tridimenzionalnem blodnjaku drevesnih krošenj.

Drevesa so nam pomagala, da smo zapustili tropske gozdove in se podali v redkejši gozd in savano. V gajih na bregovih jezer, rek in močvirij so v varnih gnezdih samice skrbele za otroke, samci pa tekli med drevesi in plezali v krošnje, da bi kradli plen leopardov, ki so jih skrili med veje.

Drevesa so bila naša zatočišča pred plenilci. Vse velike opice gradijo gnezda, prave strukture iz vej, listov in ovijalk. Gnezda so udobna, v njih opice prenočujejo, ščitijo jih pred vremenom; v njih spijo, se nagnetejo in stisnejo skupaj, da jim je toplo.

V gnezdih so varni pred plenilci; pred hijenami, levi, tigri in gepardi. Ker nekateri plenilci plezajo, si opice izbirajo posebej visoka drevesa, drevesa brez talnih vej in gradijo gnezda skrita v gostih krošnjah.

Grajenje gnezda je zapleten proces, zahteva zaporedje operacij in kombinacijo gibov kot je pletenje, upogibanje, lomljenje in sestavljanje vej. Opice gradijo skupaj z drevesi. Gnezdo izkorišča vitalnost in delo drevesa, trdnost vej, prožnost vitic in upogljivost ovijalk, mehkobo listov. V procesu gradnje opica mobilizira vitalnost drevesa, da zgradi novo strukturo, gnezdo.

Marvin Minski, pionir umetne inteligence, pravi da je veliko težje izdelati robota, ki bo sestavil gnezdo kot pa recimo motor. Motor je sestavljen iz delov, ki se med seboj prilegajo; vse kar je treba vedeti je zaporedje sestavljanja. Gnezdo nastane iz kupa vej, ki ležijo na tleh ali so še na drevesu; in te veje niso tu zato, da bi kdaj postale gnezdo.

Včasih se zložijo kot opeke, včasih se povežejo kot vlakna v filcu ali pa se prepletejo kot niti v platnu; včasih vse od tega. Vse je odvisno od oblike veje, njenega mesta v zaporedju zlaganja in oblike in položaja njenih sosed. Ko avstralopitek zagrabi vejo, da jo vgradi v gnezdo, je njeno mesto in vloga v strukturi gnezda popolnoma odprta; to svobodo žrtvuje tisti trenutek ko postane del strukture gnezda. Gradnja gnezda je kreativen proces, aktiven proces diferenciacije in prilagajanja, tako kot rast drevesa.

Gnezda so varno udobna ploščad, gnezdo, varna, udobna in stabilna opičja hiša v krošnji. Gnezda so artefakti; so stvar tradicije in kulture; spretnost in znanje se prenašata iz generacije na generacijo. Otroci se naučijo gradnje, ko med gradnjo opazujejo in pomagajo mami. Z izkušnjami znajo graditi stabilnejše in udobnejše gnezdo.

Gnezda v drevesih so nam omogočila, da smo se iz Afrike razširili iz Afrike po planetu. Še pred uporabo ognja so bila gnezda glavna zavetišča, ki so nam omogočila, da smo (stisnjeni se v gručo) prespali noč, previharili nevihto, preživeli zimo. Naši predniki niso bili jamski ljudje, naši predniki so bili drevesni ljudje. Ljudje, ki so gradili gnezda.

Avstralopiteki so gradili gnezda na drevesih, iz dreves, vej, ovijalk in listja. A gnezda se da graditi tudi iz kamna. Rast dreves je moč posnemati tudi v arhitekturi. Gotska arhitektura je tak poskus.

Gotske mojstre je fascinirala narava. Izkazujejo ljubezen do vej, do listja, do vegetacije. Zašiljeni loki naj bi izhajali iz vej, zvezanih skupaj kot pri Vitruvijevi prvi kolibi; kot pri opičjih gnezdih. Gotske katedrale pa so tudi sveti gaji, prostori skupnega, kot pri Tacitovih Germanih; kot sestoji dreves ob rekah, ki so postali dom avstralopitekom, ko so prišli v savano.

A gotska arhitektura ni preprosto posnemanje rastja. Gotska arhitektura je poskus kako izraziti vitalnost dreves, eksces rasti, negativne entropije v mediju arhitekture. Gotska arhitektura ne posnema dreves; gotska arhitektura posnema rast samo. Gotske stavbe so izraz vitalnosti dreves. Ornamentacija ne zakriva ali okrašuje geometrijske strukture; ornamentacija je vitalna sila vsake gotske stavbe; ornamentika generira strukturo.

Gotske katedrale so rasle kot živa bitja. Kot drevesa. Gotski mojstri so mobilizira variacije, spremembe, ponavljanje; iz omejenega števila elementov proizvajali vedno nove kombinacije, kot to počne življenje. Gradnja je ponavljanje skozi razlike; gradnja je proces dodajanja k strukturi, ki vznika, kot pri opičjem gnezdu; zato so stavbe asimetrične, dodani elementi so pogosto zgrajeni v popolnoma drugačnem slogu.

Najbolj očitna značilnost gotske arhitekture je njena severnjaška divjost; neukročena vitalnost temnih gozdov severno od Alp. Druga značilnost so napake. Mojstri so delali napake, mojstri so tvegali; napake so popravljali, a še pogosteje so jih pustili in vključili v nastajajočo strukturo. Rezultati so včasih groteski ali celo obsceni. A te napake so osrednji vidik gotske lepote. Napake in odzivi nanje stavbi vdihujejo vitalnost.

Lepota gotskih katedral ni v materializaciji abstraktnih in univerzalnih idej. Lepota je v divji, organski, vitalni rasti. Gotski mojstri so bili v službi vitalnosti; postali so orodje njene izraznosti v stavbi.

Gotski graditelji so kamnom vdihnili življenje. Kamen ni zgolj trdna, inertna, stabilna masa; kamen odpira možnost rasti; kot kost, ki omogoča telesu, da hodi, da se giblje; kot lignin, ki omogoča drevesu, da rase v nebo. Kamnita rebra so vidne linije rasti stavbe. Aktivno prenašajo napetosti, koordinirajo sile napetosti in tlaka, in omogočajo rast katedrale v nebo.

A če so gotski mojstri postali poskušali izraziti vitalnost dreves in ponavljanje in variacijo opičjih gnezd v kamnu, bomo imeli kmalu možnost vpreči življenje samo, z neposredno manipulacijo genskega zapisa.

Čez stoletja bomo na kometih zasadili genetsko modificirana drevesa. Kometi so idealen vir hranil; so kepe snega, amonijaka in ogljika, ki jih drevesa potrebujejo za rast. Korenine teh gensko modificiranih dreves, Dysonovih dreves, imenovanih po izumitelju, fiziku Freemanu Dysonu, bodo obdale komet, prodrle v sredico in črpale snovi v več debel, rogovil in vej, prekritih s plastjo listov, morda zaščitenih z voskastim filmom ali mehkim krznom, da jih ščiti pred surovim vakuumom vesolja. Listi bodo pili sončno svetlobo in s fotosintezo omogočali rast, proizvajali kisik za dihanje, in hrano za mnogotere prebivalce Dysonovih dreves. V nizki gravitaciji bodo drevesa zrasla več kilometrov v višino. Morda bodo imela ogromna votla debla, korenine in veje, v katerih bo atmosfera primerna za dihanje in bivanje. Drevesa bodo morda sevala toploto, kot to znajo nekatere rastline, recimo smrdeči simplokarp.

Okoli Sonca bodo krožili sferični gaji ogromnih dreves. V teh gajih, v zelenem polmraku blodnjaka debel, vej, listja, duplin in rogovil; morda tudi lijan, ovijalk in gliv, mahu in lišajev, bo dom mnogim bitjem, lisicam, vevericam, mravljam in hroščem. Na teh drevesih se bomo spet, kot avstralopiteki, gugali in skakali od veje do veje; plezali po deblih, čepeli v rogovilah. V večnem zelenem polmraku bomo pletli gnezda.

Okoli sonca bodo letela ogromna Dysonova drevesa; ta drevesa bodo naš novi svet. Vrnili se bomo na drevesa.

Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, 26.5.2022

Svet okoli nas je poln lukenj. Luknje se zdijo samoumevne. Luknje se zdijo del sveta, prav tako kot so del sveta oprijemljive stvari; prodniki, copati, železovi opilki, protoni in sponke za papir. Luknje zlahka prepoznamo; zanje imamo imena; poznamo vdolbine, jame, luknje, odprtine, skožnje, kaverne, predrtine, perforacije. Že triletni otroci znajo prepoznati luknje. Opišejo jih in štejejo prav tako kot štejejo stvari. Luknje uporabljamo, da z njimi opisujemo obliko stvari (slovenska potica ima luknjo v sredini); z luknjami razlagamo, kako svet deluje (zračnica na kolesu je prazna, ker sem jo preluknjal).

Ampak luknje so čudne.

Mi, ljudje, stvari okoli nas zaznavamo kot figure, torej oblike, stvari, ki izstopajo, ki jih lahko ločimo od ozadja. Figura ima obris, ima obliko, ima svojo mejo, ki jo ločuje od ozadja; ozadje je vse, kar figura ni. Luknje v predmetih so potemtakem del ozadja, saj določajo obliko, konturo figure. A tudi luknja ima obliko, ima obris; opišemo lahko njeno obliko (lahko je okrogla, lahko je kvadratna, lahko je zapletena). Luknja je stvar zase, čeprav ni figura, čeprav je del ozadja.

Toda, ali luknje obstajajo neodvisno od stvari, v katerih so; stvari, ki jih luknjajo? Luknje — kljub temu da imajo, tako kot stvari, obliko, velikost, celo volumen in mesto v svetu — nimajo materialnosti. Ker luknje so iz ničesar. Luknje potrebujejo materialnega gostitelja, brez gostitelja ni luknje. Luknja je vedno luknja v nečem, v tisti stvari, ki jo luknja. Sirova luknja je luknja v siru; brez sira ni nič.

In luknje lahko dobijo materialne goste; stvari, ki jih zapolnjujejo. Gost je lahko vino, ki zapolni vdolbino kozarca, ali jazbec, ki spi v svoji jazbini. Identiteta luknje ni identiteta tega, kar jo sestavlja; ker, kot vemo, so luknje iz ničesar. Toda identiteta luknja ni odvisna niti od njenega gostitelja. Luknja v siru je lahko enaka luknji v kamnu ali luknji v plastiki. Še manj pa je identiteta luknje enaka identiteti gosta; najsi luknjo kozarca zapolnimo z vinom ali z vodo, gre še vedno za isto luknjo.

Luknje so odsotnosti, nekaj, kar nekje manjka; nekaj, česar nekje ni. So stvari, ki ne obstajajo; če pa že obstajajo, potem niso stvari. Če smo materialisti in predpostavljamo, da svet sestavljajo le materialne stvari, kot so galaksije, integrirana vezja, školjčne lupine in risalni žebljički, potem nas luknje spravljajo v zadrego; niso nič, so nič, skoraj nič.

Luknje lahko razumemo tudi kot motnje, kot posege v gostitelja; kot posledice dejanj luknjanja. Luknje imajo dinamično dimenzijo, imajo svoje, zgodovino, svojo biografijo. Luknje nastanejo; z vrtanjem, kopanjem, dolbenjem, odvzemanjem snovi. A luknja lahko nastane tudi skozi dodajanje. Lončarka skrbno dodaja glino okoli praznine, da na koncu zameji luknjo posode. Luknja, nastala z dodajanjem, se ne razlikuje od luknje nastale z dolbenjem. Prav tako ima skupno površino, rob, s stvarjo, ki jo luknja. A luknja je več (ali manj) kot to.

Luknje imajo svoje življenje, njimi se lahko marsikaj dogaja. Luknje se spreminjajo. Luknje se lahko povečajo, ali zmanjšajo.

Težko jih je tudi ločiti med seboj; če ob luknji naredimo novo, koliko lukenj imamo? Če sta ločeni, gre verjetno za dve (ali pač, kaj pa če so vse luknje v resnici ena sama zapletena luknja, del ozadja, ki sega v figure); če se dotikata, pa gre najbrž za eno, novo, luknjo (ki pa smo jo naredili dvakrat).

Ali imajo luknje tudi tudi svoj konec? Ali luknje izginejo? Lahko jih zapolnimo, zadelamo. Ali potem luknja izgine, ali pa nam ostane le zapolnjena luknja? Luknja izgine le, če jo požre večja luknja; in kam gre, ko izgine?

Luknje so osnovno organizacijsko princip sveta. Luknje ustvarjajo razlike med stvarmi. Luknja je tisto, kar loči recimo cev od palice. Luknje definirajo topologijo sveta. Topologija se sprašuje o radikalni različnosti svari med seboj, tako da raztegne definicijo podobnosti do skrajnosti; pri primerjanju stvari se osredotoča le na število lukenj, ki jih stvari imajo. Tako sta recimo slamica in krof (ameriški, z luknjo!) topološko enaka in se topološko razlikujeta od recimo pomaranče ali kozarca, ki sta brez lukenj. Luknja v krofu mu preprečuje, da bi ga, tudi če ga poljubno stiskamo, raztegujemo in napenjamo, lahko pregnetli v jabolko ali reducirali v eno samo točko; kar pa lahko storimo z opeko ali kozarcem.

Luknje tako organizirajo snov v različne organizacijske oblike. Živali, recimo, smo organizirano meso okoli luknje, cevi, od ust do anusa. Rastline pa so topološko podobne žogi ali listu papirja.

Luknje, prav zaradi svoje sposobnosti organiziranja snovi ljudje mobiliziramo pri ukvarjanju s svetom. Nekatere umetnosti imajo še posebej rade luknje. Lončarstvo oblikuje luknje posod; kiparstvo ima rado luknje, pomislimo le ne skulpture Henrya Moora; čipka je umetnost vodenja niti okoli pravih lukenj.

Arhitektura je umetnost grajenja lukenj za človeške gostitelje. Arhitektura ustvari luknjo tako, da prostor zameji s opno zidov. Oblikovan prostor tako niso le zidovi, stropovi, materialna opna, ampak predvsem luknja, ki jo ti zidovi omejujejo (in če smo zlobni, če arhitekta ali arhitekture ne maramo, jo lahko tudi okličemo za luknjo!).

Te opne so predrte; te perforacije in skožnje luknje povezujejo z drugimi luknjami (ali gre pač le za eno, kompleksno luknjo, tega pri luknjah nikoli zares ne vemo), ki luknji omogočajo, da dobi gostitelje; svetlobo, zrak, pohištvo, ljudi.

Zato je še bolj kot arhitektura umetnost lukenj urbanizem. Stavbe drži povezuje omrežje praznega prostora; mreža ulic, cest, infrastrukture. Mesto je tako specifična konfiguracija praznega prostora, specifična oblika luknje, ki skoz in skoz preluknja mesto; luknja, ki zdiferencira maso mesta na specifičen način. Ta konfiguracija omejuje in usmerja gibanje ljudi. Če gredo lahko v praznem prostoru ljudje kamorkoli in v katerokoli smer, so njihove poti v mestu omejene in določene s konfiguracijo luknje, praznega prostora ulic, trgov in parkov.

Oblika luknje mesta je tako skupek pravil, ki določajo, kako so prostori mesta povezani med seboj; tako kot jezikovna pravila določajo, kako si lahko sledijo besede v stavku. Luknja mesta določa slovnico mesta, ki ga beremo (ali morda pišemo) s telesi, ko se gibamo skozenj (in se srečujemo z drugimi bralci).

Praktično filozofijo ukvarjanja z lukenj je do potankosti razvila arheologija. Arheologija se v praksi — ko raziskuje materialne ostanke preteklosti — ukvarja predvsem z luknjami. Najprej metaforično; saj je preteklost luknjasta, ker je velik del mmanjka.

Luknje so tisto prakso arheologije loči od geologije. Arheologe, prav tako tako kot geologe zanimajo plasti, ki so se naložile v preteklosti. Ampak, če se geološke plasti odlagajo horizontalno in si sledijo kot plasti v prekmurski gibanici, kjer je najgloblja plast, testo, najstarejša; potem to gibanico ljudje popolnoma premešajo in zakomplicirajo s kopanjem lukenj.

Ljudje namreč zelo radi kopljemo luknje. Luknje so najpogostejša sled, ki jo ljudje puščamo za seboj. Kjerkoli najdemo luknjo, smo lahko skoraj prepričani, da so imeli zraven prste ljudje.

Hiša se začne z luknjami za temelje, za vkopi za sohe. Luknje ostanejo za kopanjem gramoza, gline, rude. Luknje so obrambni jarki okoli naselij. Luknje služijo kot shrambne jame. Luknje so pasti za živali. Luknje so luknje za kanalizacijo, so latrine. In na koncu ljudje kopljemo luknje za grobove.

Tako se pogosto zgodi, da je v luknji, vkopani globoko v prazgodovinske plasti najdemo rimski kovanec. Nič nenavadnega ni, da je optičen kabel teče skozi plasti rimskega mesta, saj leži v luknji, ki so jo delavci izkopali prejšnje leto.

Arheologi vemo, da imajo luknje svojo zgodovino. Dejstvo je, da večina lukenj svoje življenje konča zapolnjena s smetmi ali ruševinami, kot luknja za odpad. Ampak stara arheološka modrost pravi, da nobena luknja ni bila izkopana kot luknja za smeti. In prava umetnost je ugotoviti, čemu je služila in kakšna je njena zgodovina.

Zato je prepoznavanje lukenj ključna spretnost arheologa. Arheolog prepozna luknjo, kljub temu, da je zapolnjena. Luknje, posegi v tla, v zaporedje plasti, v zgodovino nekega prostora, aktivno spreminjajo razmerja; so posegi, ki rimske kovance in moderno infrastrukturo pomeša z neolitskimi kamnitimi orodji in črepinjami. Luknje ustvarjajo zgodovino.

Luknje niso le odsotnost nečesa, luknje so (čeprav morda nič ali skoraj nič). Luknje niso lastnost stvari, ki jih luknjajo, luknje so del njih. Ta prisotnost (prisotnost odsotnost), ta nič in praznina luknje je kreativna intervencija v materiji. Luknje so heterogenosti v morju homogenosti. Luknje ustvarjajo razlike, ločujejo, dajejo pomen; tako kot presledki, premori in tišine (spet luknje!) v govoru. Brez lukenj ne bi bilo nič, vsaj nič pomenljivega in zanimivega.

Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, 3.4.2022