BITI BOLAN IN NA ULICI
Prideš iz zapora, do stanovanja je nemogoče priti. Samski domovi so zasedeni, vsi iščejo ženske, študente, varščino za tri mesece vnaprej, zahtevajo plačilne liste. Ostane ti zavetišče ali cesta. Zavetišče moraš zapustiti vsak dan ob 8.00, vrneš se lahko šele ob 19.30.
Situacija je že tako bedna, potem pa zgodi še to, da fašeš kakšno virozo. Že tri dni imam vročino 39 °C. Namesto da bi lahko cel dan prespal in odležal na toplem, se jaz zjutraj odpravim iz zavetišča, grem v McDonald's, kjer imajo najcenejši pomfri, ki je cenejši kot kava v kavarnah, da sem lahko kakšno uro ali dve na toplem. Potem grem v dnevni center Kraljev ulice. Če imam srečo, dobim prostor na kavču, kjer lahko sede, če ni večjega dretja, odspim do 15.00. Potem grem pod vroč tuš v Vincencijevo zvezo dobrote, kjer potem počakam do sedmih zvečer, ko se peš odpravim nazaj v zavetišče.
Sranje je biti zunaj bolan. Bolje bi bilo, če bi v zaporu ostal še pol leta.
AK
Foto: Nada Žgank