Slišanje glasov:
SI DANES VZEL TABLETE?
Oktobra 2023 je Društvo Poglej! izdalo knjigo »Si danes vzel tablete?« avtorja Toneta Vrhovnika Strake. Gre za knjižni prvenec avtorja, ki je preživelec psihiatrije, dolgoletni aktivist na področju duševnega zdravja in predstavnik Slovenije v Evropski zvezi uporabnikov in preživelcev psihiatrije (ENUSP). Ob izidu knjige smo z njim naredili naslednji intervju.
Tone, kako in zakaj si napisal in izdal to knjigo? Kakšne so bile pobude, okoliščine, razlogi za in ob izdaji knjige?
Pri dvajsetih sem bil zaradi manije hospitaliziran v Polju. Tam sem doživel zelo grob sprejem. Takrat mi je bilo čudno, zakaj z ljudmi, ki pravzaprav potrebujemo samo pomoč, delajo tako grdo, in sem to vprašanje v različnih oblikah tuhtal in spraševal druge vseh teh skoraj 40 naslednjih let. Vmes so razmere žal postale še bolj grobe in nasilne. Ker v Sloveniji cenimo knjige in avtorje, sem si rekel, morda pa na ta način le večjemu krogu ljudi povem, da se nam »duševcem« dogajata huda sila in krivica.
Lahko, prosim, na kratko opišeš strukturo knjige, njeno vsebino in glavna sporočila, kot jih pač sam vidiš?
Tudi če morda drži, kar že desetletja beblja psihiatrija, da nam neke beljakovine v možganih in zaštofani kanali preprečujejo, da bi živeli zadovoljno in lepo, je rezultat te teorije porazen: večina ljudi po prvem stiku z industrijo duševnega zdravja se potem skoz in skoz vrti nazaj na psihiatrijo in domov, zraven pa nam še pripovedujejo, da se gotovo ne držimo »terapije« in smo zato zmerom nazaj. Torej tudi če teorija o »neravnovesju« drži, nič ne reši, zato sem namislil novo, »lego teorijo« duševne motnje. Ta gre takole: Še tako blodne in čudaške in nore ideje so pravzaprav po svoje, drugače zloženi, povsem vsakdanje misli in občutki. Iz istega nabora lego kock lahko nastane na primer gasilni avto, lahko pa kar nekaj, neka čudna kepa. Po moji pameti to pomeni, da samo napačno zloženih misli in občutkov ni treba zaklepati, privezovati na postelje in zalivati s kemikalijami, ampak morda samo razplesti na osnovne (lego) gradnike – za to pa je najprimernejše sredstvo prijazen in sočuten pogovor.
Dvanajstim poglavjem sem priključil 12 zgodb prijateljev, tovarišev in eno svojo.
Si član mednarodne zveze ENUSP. Za kaj se ta zveza zavzema? Kako ocenjuješ njen pomen, vpliv, domet, tako v Evropi kot v Sloveniji?
Bistvena v kratici je črka »S«, »survivors«, imamo se za preživelce psihiatrije in s tem sporočamo, da je ta groba in se po tem močno ločuje od drugih vej zdravstva. Tam v 90. letih je mojim predhodnikom preživelcem uspelo v Združenih narodih spraviti v sprejem Konvencijo o pravicah invalidov, katere temeljno sporočilo je, da je treba z ljudmi, ki ne delamo nič narobe ali kriminalnega, ravnati enako kot z vsemi drugimi: da nas na podlagi naših oviranosti nihče ne sme zapirati, zaklepati, nas na silo zdraviti … To je bistvo našega združevanja. Oktobra smo imeli sestanek upravnega odbora ENUSP v Ljubljani, organizirali smo tudi uporabniško konferenco, da smo se predstavili še naši javnosti.
V knjigi se zavzemaš med drugim tudi za uveljavitev vrstniškega podpornega dela na polju duševnega zdravja. V njej opisuješ primere takega dela, tudi svojega v vlogi vrstniškega podpornega delavca. Kje smo s tem v Sloveniji? V kolikšni meri se ti zdi, da se v Sloveniji zavedamo potenciala takega dela in smo ga pripravljeni razvijati?
Kot tovariš na tam področju veš, da država ob vseh lepih besedah ne najde prostora ne denarja za to, čeprav vrstniška podpora odlično deluje dobesedno v vseh sosednjih državah in po večini Evrope, Slovenija pa ostaja glede tega en grd masten mozolj. Vrstniška podpora preprosto pomeni, da manj ovirani ljudje pomagajo bolj oviranim ljudem pri opravljanju dnevnih dejavnosti. Za to so posebej usposobljeni in seveda tudi plačani. Prvi so s tem začeli v ZDA po vietnamski vojni, ko se je vrnilo domov ogromno tudi čustveno in duševno ranjenih vojakov in se je izkazalo, da je naravnost super in zelo poceni, če manj ranjeni veterani pomagajo bolj ranjenim veteranom. Pri nas to ne gre, ker država in psihiatrija nočeta spustiti iz rok ničesar, ne da bi na debelo sami poučevali, kaj je prav in kaj ne. Zato tudi ne najdeta načina, kako bi »vrstniško podporo« vodili z vrha, in se raje še naprej delata, da zgledno skrbita za nas, in naj bomo raje hvaležni, kot da gnjavimo z nekimi vrstniki.
V kolikšni meri je po tvoji oceni sistem ustanov na področju duševnega zdravja pripravljen poslušati in upoštevati tudi t. i. »uporabniške perspektive« in pobude?
Leta 2018 sem takratni državni sekretarki nesel natančen in jasen program projekta o vrstniški podpori. Leta 2023 sem pristojnemu na NIJZ-ju nesel isti program, ker so prejšnjega »izgubili«. V vseh medijih so razglašali, da je vrstniška podpora odlična rešitev, povedali so, da bodo jeseni objavljeni silno genialni razpisi in naj bomo pozorni. Jesen se poslavlja, mi smo pozorni, razpisov od nikoder.
Morda za konec: Kakšni so tvoji publicistični in aktivistični načrti za srednjeročno prihodnost, če jih pač imaš?
Dober odziv na knjigo me je presenetil, rad bi svoje razkolniške ideje pojasnil čim več ljudem, ki se norosti še zmerom bojijo in sramujejo – in da ne bo nesporazuma, prav država je s svojim jokanjem nad »stigmo« tista, ki to stigmo z veseljem vzdržuje in podpihuje. Če je kaj sporočilo te knjige, je, da smo vsi, tudi norci, enako polnokrvni in polnozrnati kot vsi drugi ljudje, in zato ni nobenega razloga, da nas, kot rečeno, obravnavajo grobo in nasilno.
Srednjeročno se bom torej drl o teh temah po Sloveniji (z veseljem pridem, ne ravno domov, v najbližjo knjižnico ali kulturni dom pa res rad), ima me, da bi tole reč prevedel vsaj še v angleščino in jo spravil v obliko za bralnik, potem bo pa tukaj že zima, upam na veliko snega, ker neizmerno rad tečem na smučeh. Dolgoročno prideta pomlad in poletje, takrat rad tečem in kolesarim. Če nam ne bodo izpod nog uničili planeta, so to moje želje za naprej.
Hvala ti za ta pogovor.
Bojan Dekleva
Štiri knjige nam je avtor podaril za nagrado za pravilno rešeno križanko. Podelili smo jih ta mesec. Hvala!