DEČEK Z NOVOGORIŠKIH ULIC
Marjan Birsa
Jutro s soncem obsijano. Kako ledeno mrzlo je bilo, ko sem se zbudil. Noge so bile otrple, tresel sem se ležeč na zadnjih klopeh avta, zavedajoč se, da ni moja last. Počasi sem odprl vrata forda in ga, preden sem odšel, spravil v red, kot da se nič ni zgodilo. Klecal sem, opotekajoč se po kletnih garažah kot pohabljen grbavec, in čakal v upanju, da se morda le spravim k sebi in vzravnam. Tako sem se solznih oči priplazil do izhoda, kjer me je obsijala topla ljubeča zvezdica sončnega vzhoda. Premražen, lačen in žejen sem se zvrnil na travo ob zidu. Ni mi bilo več mar trpljenja, kajti prejemal sem to čudovito toploto, ki me je trenutek za trenutkom vračala v življenje. Kmalu sem se spet postavil na noge, otrplost je izginila in spet sem bil močan – kot da bi samo sonce želelo, da sedemnajstletno bitje živim. Znova sem zagnal kolesje misli in skoval načrt, kako preživeti. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja ni bilo zatočišč za brezdomne. Bil sem sam sredi mesta, resnično sam, brez doma in brez ničesar in nikogar. Na trenutke se mi je zdelo kar neverjetno. Še pred nekaj leti sem bil športnik in ustvarjalen najstnik, poln zamisli za prihodnost. A to seveda ni pomenilo nič več v tedanji resničnosti. Otopelo sem odtaval in prva misel, ki se mi je porodila, je bila, kje dobiti kaj za pod zob. Začel sem prosjačiti mimoidoče za kak kovanec, a moja prizadevanja niso obrodila sadov. Ljudje so se umikali, spremljali so me z grdimi pogledi in ponižujočimi opazkami. Tega nisem zmogel prenašati. Vstal sem, mulc razcapan, in se napotil v najbližjo trgovino. Zakorakal sem med police, zgrabil liter belega vina Ribič in si ga zataknil pod jakno za pas. Hitro sem jo ubrisal mimo blagajne in stekel na ulico ter se skril za kontejnerji za odpadke. Odvil sem zamašek, žalostno pogledal v modro nebo in nagnil, nagnil, dokler je teklo. Čutil sem, kako bolečina kopni, prevzela me je nekakšna toplina in podivjani čuti so se umirili. Trpljenje se je prelevilo v močno, divjo slo po preživetju. Vstal sem, telo je postalo močno, misli mi niso več begale. Odkorakal sem brezciljno, kot nek vsemogočni duh brez smisla, in se primajal do čudne klopce, kjer so meni neznane, podobne kreature počenjale neumno čudne, a meni neznano prijetne stvari. Celo flašo Ribiča, ki sem jo prej izpraznil, so imeli. Čudna zadeva, sem pomislil, in se jim pridružil. En Ribič, dva Ribiča, trije Ribiči. In tako sem dobil čudno družinico. Nisem bil več sam na svetu ... Bil sem skoraj srečen.
Foto: osebni arhiv, Marjanova prijatelja Ž. in M.