TO SEM JAZ: JANEZ ZAKRAJŠEK
Kralji ulice št. 209, November 2023
Špartansko vzgojeni vojak Jani Zakrajšek je moje ime. Celo življenje, že od ranih nog, delam v glavnem fizična dela. Včasih več, včasih manj. Odvisno od alkohola, če ga spijem. Saj ni tako hudo, kot se sliši, a pride čas, ko se ne znam ustaviti. Ampak vsake veselice je enkrat konec, pa tudi financ zmanjka prej ali slej. Potem ti ostaneta samo dve možnosti: delati ali fehtati!
Prva mi ne dela težav, druga pa je bolj delikatna. Za fehtanje moraš biti v prav določenem stanju. Če si trezen, je to zelo težko, če pa imaš malo kerozina v glavi, je vse lažje. Jezik teče, ni te sram, poveš kakšno šalo … Mogoče komu popestriš dan ali pa ga vsaj nasmeješ. Sem ter tja ti kdo pusti malo drobiža. Se je že zgodilo, da sem starejši gospe samo vljudno voščil dober dan, pa se je čez tri–štiri minute vrnila in mi v roke stisnila desetaka. Kot strela z jasnega, pa še nedelja je bila. Verjetno je nekdo od zgoraj ali spodaj tisti dan pazil name. V 50 letih sem doživel toliko stvari, da jih kdo normalen (definicija normale je zelo specifična zadeva) ne bi v treh povprečnih življenjih. Vsako stvar sem jemal pozitivno in se iz pustolovščin vedno kaj novega naučil.
Saj že star pregovor pravi: »Kar se Janezek nauči, to Janezek zna!« Trenutno se počutim dobro. Imam krog ljudi, ki me imajo radi. Nekdo me ima za norega, drugi ne. Nekdo za posebnega, drugi za barabo. Nekdo morda za narkomana, ampak vsake oči imajo svojega malarja. Tako da presodite sami. Najprej pa je treba pred svojim pragom pomesti.
Foto: Nada Žgank