Moje bivanje v Centru za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog – CZOPD
KAJ JE MOJA LJUBEZEN?
Ne mine dan, da ne pomislim na svoja dva otroka in krivico, ki sem jima jo prizadel s tem, ker trenutno nisem zraven njiju. Res me stisne pri srcu, ko se zavem, kaj sem jima storil in kako bi se jaz počutil na njunem mestu. Želim jima čim prej vrniti starša, če ne dva pa vsaj enega. Tisti en starš bom po vsej verjetnosti in svojem trudu jaz, saj moja žena ne kaže nobenih znakov, da si želi družine nazaj. Otroci so za čas najinega zdravljenja zaupali CSD ju, ki ju je namestil pri rejniški družini, dokler se midva ne sčistiva. A moja žena nič ne dela na tem, da bi dokazala, da se je zresnila, in njeni testi so kar naprej pozitivni na droge. To me spravlja v tak obup, da se dostikrat ujamem z mislimi pri stricu Heroinu in teti Sanvalki. Vem, da je tako razmišljanje daleč od cilja, ki ga želim doseči, se pravi popolni abstinenci. Ko se poglabljam v svoje misli, ugotovim, da vsa ta želja po drogi izvira iz ene same želje – in to je, da bi se le še enkrat poknu in doživel fleš in zaspal za nekaj ur. Res bedna želja glede na to, da sem tukaj, in glede na to, kakšna odgovornost me zunaj čaka. Stalno poudarjam, da sem se prišel zdravit ne toliko zaradi sebe kot zaradi tega, da bomo spet normalna družina. Že milijonkrat so mi terapevti rekli, da moram prvo poskrbet za svojo abstinenco, šele nato za otroke, da je to le bonus na moje zdravljenje. Pa kaj, ko moč heroina tako vleče in vleče ... Težko je to ubesediti.
Anatej
Foto: Prettysleppy
Cel zapis je na voljo v februarskih Kraljih.