Izza rešetk
MALE VELIKE ZMAGE
Sabina, ZPKZ IG, Kralji ulice št. 207, september 2023
Kot nekateri že veste, sem trenutno gibalno ovirana. Imam najhujšo obliko artroze (obrabe) kolka. Do tega je pripeljal t. i. septični artritis (koksitis). A naj bo dovolj strokovnih izrazov. Naj vam opišem, kaj sem prestala in kaj sem se iz tega naučila. V Zavod za prestajanje kazni zapora Ig sem prišla komaj živa, močno podhranjena, nakrizirana in s pomočjo bergel. Ko so me pripeljali, že več dni nisem jedla. Po mesecu dni bivanja v priporu so se mi kolki tako vneli, da sem po nekajkratnem obisku urgence pristala na invalidskem vozičku in v plenicah. Kakšno ponižanje je bilo to za zame še ne 30-letnico. Dneve, tedne sem objokovala izgubljeno mobilnost, samostojnost. Zapadla sem v depresijo. Sama nisem mogla praktično ničesar. Nisem mogla v posteljo in iz nje, ponoči sem imela plenice, ker nisem mogla oditi na potrebo. Nisem se mogla sleči, obleči ali obuti. Brez analgetikov ali metadona sploh nisem upala iz postelje na voziček. Zaradi bolečine sem ponoči kričala, jokala kot dojenček. Cimra me je umivala z robčki in mi menjala plenice. Vedno ji bom hvaležna, saj ji tega ne bi bilo treba početi. To naj bi bilo delo zdravstvene službe. Tudi oblačila me je in menjala posteljnino ter me včasih namesto sestre peljala pod prho – čez vikend zdravstvenega osebja ni v zavodu. Približno tri tedne sem umirala na obroke. Ničkolikokrat sem razmišljala, kako si vzeti življenje. Bila sem ujeta, a ne v zaporu, temveč sama v sebi. Grozen občutek, ki ga najbolje lahko razumejo ljudje v podobnih situacijah. Spraševala sem se, kako dolgo bo to še trajalo. Luč na koncu predora je, čeprav šibka, sicer obstajala, saj je za moje stanje obstajala rešitev – kolčna proteza. Čakalna doba je 18 mesecev in že čakam, pogoj za operacijo pa je, da sem psihofizično fit. Zato sem se odločila ojačati svoje telo in se nehati utapljati v samopomilovanju. Malo po malo sem začela delati na sebi. Šlo je počasi. Najprej sem začela jesti, nato pa delati na samostojnosti, prva zmaga je bila, ko mi je uspelo sami v posteljo in celo iz nje! To mi je dalo zagon in tako so se začele moje male velike zmage. Po kakšnem mesecu sem se dovolj okrepila, da sem vstala pred jutranjo terapijo. Ja, tudi to je zmaga, čeprav se morda komu ne zdi. Zavod je pridobil napravo, na katero je pritrdil voziček, in so me z njo lahko peljali po stopnicah, da sem šla lahko na sprehod. Sonce in zrak sta mi dobro dela. Včasih sem celo vstala in na berglah naredila korak ali dva. Šele ko izgubiš mobilnost, zdravje, se zaveš, kako malo cenimo takšne stvari. Jemljemo jih kot samoumevne, danes se tega prekleto dobro zavedam. Ena največjih malih zmag je bila, ko sem prvič sama obula nogavice. Prav ste prebrali. To je bil zame mejnik. Nogavice. Skoraj vsak dan pomislim na to. Potrebovala sem nekaj mesecev, da mi je uspelo. Biti gibalno ovirana me je med drugim naučilo tudi potrpežljivosti. Vse postorim sama, čeprav mi vsakdanja opravila vzamejo precej časa. Vsak dan pometem in pobrišem tla, si skuham kavo, se oprham in se spominjam časov izpred enega leta, ko sem bila povsem nemočna. Cenim majhne stvari, trenutke brez bolečin (ki so redki) in dneve, ko lahko hodim 20 minut brez odmora. To so male velike zmage. Še vedno čakam na operacijo. Skoraj sem že pozabila, kako je hoditi brez bergel. Pridejo tudi slabi dnevi. Ker sem se rada ukvarjala s športom, mi gre včasih prav na jok, ko gledam druge zapornice igrati odbojko ali badminton, medtem ko si jaz še kave ne morem prinesti. Srce me boli, ko se grem v fitnes raztegnit in vidim ženske izvajati jogo ali meni tako znane vaje. A prišel bo dan, ko bom spet tam. Le trajalo bo. Nato pomislim na tiste, ki tega nikoli več ne bodo zmogli. Kako bi bilo meni, če bi bila trajno na berglah? Ni lahko, sploh ne. A vsaj obstaja upanje in še malo velikih zmag, ki me čakajo. Upam, da ko bom okrevala, ne pozabim tega obdobja svojega življenja, kajti tisti, ki pozabi na preteklost, je obsojen na njeno ponavljanje.
Foto: OpenClipart-Vectors