OBSMRTNA IZKUŠNJA
»Najprej želim omeniti, da že leto dni spim v zavetišču, naj bo to jasno. In da sem dalj časa čutil bolečine v hrbtenici. Mislil sem, da me bolijo organi, npr. mehur, saj se ne razumem na zdravstvo. Nato sem se znašel na internistični prvi pomoči. Tega kritičnega dne, ko me je zvilo (dejansko me je zvilo v ledvenem delu), so mi vzeli kri, slino in vodo za laboratorijske preiskave. Ugotovili so, da naj bi šlo za bakterijo, ki naj bi bila v hrbtenici spodaj, na tretjem vretencu, zato sem bil sprejet na infekcijsko kliniko, kjer so opravili še dodatne preiskave.
Najbolj boleče je bilo, ko so mi z iglo jemali vzorec tkiva skozi ledveni del čez disk vse do trebuha. To je bilo katastrofalno, kot bi me tresla elektrika. Dali so mi sicer blažjo anestezijo, po kateri si zavesten, saj moraš poslušati navodila osebja in sodelovati s kirurgom. Skratka, vzeli so mi pet kosov tkiva. Bilo je zelo naporno, najbolj grozno pa je bilo to, da sploh niso takoj odkrili bakterije, zato je bila napovedana ponovitev, prav do zadnje ure pred terminom operacije, ko se je bakterija le pokazala. V bolnici sem ostal šest tednov, zdaj sem spet v zavetišču. V življenju sem dal čez ogromno hudih in neprijetnih stvari, a ta mi bo najbolj ostala v spominu, saj mi je tokrat uspelo tudi umreti in so me oživljali dobrih 20 minut, da so me spravili nazaj v svet živih. Spomnim se, kot da bi sanjal, a je bilo drugače, nekaj več, bolj realno od sanj. Ne vem sicer, kdaj sem zatisnil oči, saj je bilo moje telo zelo šibko. Spomnim pa se, da me je rešilec odpeljal k starim staršem, ki sta oba pokojna. Trkal sem na vrata in ju videl v hiši, a mi nista odprla, kot da me ne bi slišala. Ko sem se odpravil nazaj k rešilcu, mi je babi prekrižala pot. Povabila me je v hišo, me toplo sprejela in odpeljala k dedku v sosednjo sobo. Šel sem k njemu, se podružil z njim, nato mi je babi rekla, da bo moj čas prišel, ampak ne prav zdaj. Nato sem zaslišal doktorja, ki me je oživljal. Bil sem zmeden. Ko sem se začel zavedati, kaj se dogaja okoli mene, sem se zelo prestrašil, sploh ko mi je zdravnik rekel »dobrodošel nazaj med žive in, prosim te, ne mi nazaj zaspat«. To si bom zapomnil za celo življenje – normalno sem šel spat, zbudil pa sem se v sobi, obkrožen z aparaturami.
Oživljali so me že petkrat, ampak šesto sem si zapomnil za vedno.«
Sevdah Begić, naj ti bo rahla zemlja!