ODDELEK ZA RAZBURJENE* ŽENSKE
www.giacomodoni.com
Lia Traverso je v 34. letu starosti zaradi »velike vročice« umrla v psihiatrični ustanovi: 34 let ali 12.410 dni – dovolj časa za revolucijo, ki je ostala neizbrisna v spominu. Iz dneva v dan je psihiatrična bolnišnica brisala identiteto te mlade ženske: čustveno strtega dekleta, ki je s pomočjo besedil in risb prelivalo svoje misli, jezo in nagone v dnevnik. Njeni dnevi so bili zaznamovani z enakim ritmom: delo, večerja, samota in odtujenost. Vse skupaj je poganjal strah pred »nevarnostjo sebi in drugim«. Čevlji brez vezalk, večerje brez vilic in nožev. Ravnanje z nožem pri večerji je lahko nevarno, so ji rekli. Vilice so nevarne, so ponavljali. Toda Lia se ni strinjala. Zdelo se ji je, da se dnevi, ki ubijajo dušo, nikoli ne končajo. In obroki so bili le še en udarec za popolno uničenje lupine naše človečnosti. Jesti meso z žlico je nemogoče, pa tudi nadrealistično in frustrirajoče. Med večerjo je začela svoj protest: z nenasilno gladovno stavko je zahtevala dodatni jedilni pribor. Protest, ki se je kmalu razširil. Ker so vse revolucije nalezljive. Med delovnimi izmenami je morala delati s škarjami in kladivi, orodjem, veliko nevarnejšim od noža ali navadnih vilic, in ni razumela, zakaj mora pri večerji vse narediti z žlico. Bitka tišine za pridobitev preprostih vilic, elementarnega in vsakdanjega orodja, nam pokaže, kako daleč je bil svet psihiatrične ustanove od tistega, kar je ležalo onkraj njegovih zidov. Toda na koncu je bitko dobila Lia. Po njeni zaslugi je bil uveden dodaten jedilni pribor, s čimer se je zmanjšala razlika z zunanjim svetom. Štiriintrideset let. To je bila starost Lie Traverso, ko je umrla v ustanovi zaradi »velike vročice«. Štiriintrideset let, doba boja v iskanju humanizacije, ki se ji je zdela neverjetno oddaljena. Ker na koncu normalnost ni nič drugega kot revolucija, ki več ne osuplja. Življenje Lie Traverso ni le zgodba o trpljenju, temveč tudi simbol upora proti sistemu, ki skuša zatreti individualnost in človeško dostojanstvo. Njena zgodba je močan dokaz, kako pomembno se je boriti za svoje pravice tudi v najbolj neugodnih okoliščinah. Lijina bitka ni bila samo za jedilni pribor, bila je boj za človečnost, ki je pokazal, da lahko upanje najde pot tudi v najtemnejših krajih.
Giacomo Doni
Prevedel Jean Nikolič * Besedo razburjena (agitata) so v italijanskih psihiatričnih ustanovah uporabljali za opis agresivnih, histeričnih in nasilnih oseb. Foto: Giacomo Doni & AI