ODPRTA SCENA

Kdaj smo iz najbolj žurerskih let in tavanja po Ljubljani od ene točke do druge, nekje 1990–1995, kar naenkrat postali stari svojih 45–50 let? Kot smo rekli v mlajših letih, smo postali »stare babe in stari deci«, ki vedno bolj čutimo posledice pretekle »sreče«. Koliko izmed nas/vas vedno težje stoji na raznih vogalih, dneve, tedne, mesece, leta, in prenaša razne poglede, ki včasih kar kipijo (brez pretiravanja) od sovraštva, »daj, poberite se že kam«.

Kam? Stran? In tudi če gremo stran, je tam isto! Samo pejte! Pa grožnje in uradni popisi po 4-krat na dan, resda pa je s starostjo vedno manj osebnih preiskav. Pa lepo vas prosim, komaj se privlečemo na vsakdanji štamperle metadona ali česa drugega. In morda še kako pivo tu in tam spijemo, se pa v glavnem v naših letih z drogiranjem preneha. Kakšna droga! Kdo pa bo skakal za mularijo, ki komaj čaka, da te nategne. Pade omet namesto koke ali heroina. Že leta pa prosimo samo to, da nam dajte na razpolago nekakšen prostor, preden jih še več dobesedno ne odnese veter okrog vogla, ali kot lani, žalostno, še kdo ne zmrzne na pragu »svojega« doma. Je že tako, da smo ljudje družabna bitja, eni bolj, drugi manj, ampak dejstvo je, da bomo, dokler bomo lahko, iskali družbo, da pojamramo, kako tisti tam gor ne naredijo nič ter kako naj živimo in preživimo s 450 evri, ko nam po plačilu vseh stroškov ostane 5 evrov.

Skrijte nas nazaj za zid,* da ne bodo vsi videli te sramote. Osebje na Metelkovi pa itak najbolj skrbi, če bomo šli v trgovino v radiu 400 metrov od zdravstvenega doma, pred katero zadrževanje metadonskih pacientov ni dovoljeno. Ampak zid nas je pa le nekako zvito skril. Pa dajte no, mrdnite še malo v tem mandatu, sicer ne boste imeli več volivcev, vsaj tistih z Metke ne več. Vem, da se je najlaže obrniti stran ali zamižati, vendar ko spet odprete oči, smo mi še vedno tu.

NN