ROG: IZJAVA ZA MEDIJE
Deložirane_i Rogovke in Rogovci
“Mineva leto dni od nasilne evikcije Avtonomne tovarne Rog. Izguba tega skvota je posameznicamkom in skupinam pomenila izgubo domovanja, prostora za ustvarjanje in delovanje, širše pa izgubo pomembnega stičišča za samoorganiziranje ljudi, razvijanje antiavtoritarne kritične misli in solidarnostne podpore. Nasilna deložacija Avtonomne tovarne Rog je po eni strani produkt koalicije med lokalno, gentrifikatorsko in državno, avtoritarno oblastjo ter po drugi strani del globalnega trenda uničevanja avtonomnih prostorov. V Ljubljani, kjer se večinoma gradijo le še luksuzna stanovanjska poslopja in so napadi na zelenice ter preostale javne prostore vse pogostejši, je Avtonomna tovarna Rog predstavljala enega zadnjih branikov kulture življenja, ki ni, ne more in tudi noče biti tržno blago. Mestna občina Ljubljana iz naših ulic izrinja vse, kar ni bleščeče, čisto in predvsem profitabilno, na mestih kulture in socialne politike pa postavlja prazne 'kulturne' objekte. Tovrstna politika prostor v mestu tako namenja vsemu, kar prinaša profit, prebivalkece, ki si ne morejo več privoščiti turističnih cen in visokih najemnin, pa brez slabe vesti odriva na obrobje.
Na začetku lanskega leta je vladalo turobno vzdušje korona krize, vzpenjajočega se janšizma in čedalje hujše policijske represije, opravičevane pod pretvezo varovanja javnega zdravja. Tudi nasilna evikcija se je zgodila pod senco korona lockdowna – Avtonomna tovarna Rog je plačala, ker se je v tem času obnašala družbeno odgovorno. Omejili smo javne dogodke in poskrbeli za varno delovanje znotraj tovarne, kjer so se v času epidemije še vedno izvajali za mesto pomembni projekti solidarnosti in podpore someščanom. Kulturna produkcija se je nadaljevala znotraj ateljejev, ki so svoje vsebine javnosti posredovali v obliki live-streamov in video produkcije na svojih internetnih omrežjih. Iz Socialnega centra Rog so skupine v času zaprtja vsak dan raznašale pakete hrane, čaja in toplih oblačil za brezdomce. Ambasada Rog je še zmerom izvajala pravno in socialno podporo beguncem. Celotna skupnost AT Rog pa je ves ta čas opozarjala na pozabljene dele prebivalstva in na nehumano ravnanje države v času zdravstvene krize. Zgolj zato, ker so bila vrata zaprta, pa čeprav je bila razobešena telefonska številka v uporabo komurkoli, ki je želel vzpostaviti stik z notranjostjo tovarne, so trdili, da v AT Rog ni bilo ljudi.
Tako je 19.1.2021 ob 7ih zjutraj MOL z županom Jankovićem na čelu vzela zakon v svoje roke in brez sodne odločbe in brez prisotnosti sodnega izvršitelja vdrla v prostore. Iz njih so neznani moški v črnem in brez oznak na silo odvlekli tam prisotne. Takoj za tem so pričeli neki drugi neznani ljudje, po vsej verjetnosti pripadniki varnostnih služb, fizično uničevati okna, razmetavati stvari in jih metati iz prostorov, kmalu zatem pa so delavci že začeli z rušenjem. Rog takrat seveda še zdaleč ni bil prazen – ob vdoru je tam spalo najmanj 10 ljudi, v njem so imela svoje prostore številna skupine, iniciative in organizacije, ki so izvajale redne aktivnosti, v njem pa so bivale tudi domače živali. Vse to bi bilo občini lahko razvidno že iz pogleda na javne Facebook profil rogovskih kolektivov, s klikom na Ajpes ali pa s pogledom skozi okno – še v noči pred evikcijo se je jasno videlo prižgane luči, kadeče se dimnike in premikajoče se ljudi.
Resničen škandal tega vdora je torej v tem, da so njegovi načrtovalci vedeli, da Rog ni prazen in da za izselitev ljudi nimajo pravne podlage, a so se kljub temu odločili za operacijo. Prav zato so prišli varnostniki v velikem številu, prav zato so prišli zgodaj zjutraj, prav zato so ljudi vlekli na ulico, še preden so imeli možnost obuti čevlje, prav zato so začeli razbijati njihove prostore in okna, še preden so bili potisnjeni skozi vrata. Prav zato ni bil nihče od prebivalcev obveščen, prav zato ni bilo izvršbenika in ni bilo dokumentacije. Vdor 19.1.2021 torej ni bila “zasedba praznih prostorov”, kot trdi župan, pač pa nasilna ugrabitev ljudi iz njihovih lastnih postelj, oboroženi rop in izgon ustvarjalcev, aktivistov in športnikov, ki so imeli vso pravico do posesti. Prostori, lastnina in celo živali so bili ljudem odvzeti s strani zasebne varnostne službe, ki ni imela za to nobene zakonske podlage, pri tem pa so nad prebivalci izvajali nasilje in z rokohitrskimi rušilnimi prijemi ogrožali življenja celo mimoidočih prebivalcev Ljubljane.
Pri tem zločinu je tudi policija igrala aktivno vlogo, saj je vedela, da se v Rogu nahajajo ljudje (3.1. 2021 je bila tam z gasilci, ker naj bi preverjali kajenje iz dimnika). Kljub temu je asistirala pri ilegalnem izganjanju in rušenju, ter brez pravne podlage ovirala posestnikom dostop do njihovih stvari in živali – celo z uporabo nasilja in peper spreja.
Operacija pa se ni ustavila tam. Sledila je namreč intenzivna medijska kampanja, v kateri je PR aparat Mestne občine poskušal prekriti storjen zaločin, tako da je zavajal medije in blatil žrtve županovega nasilja. Ravno neobstoj pravne podlage za evikcijo pojasnjuje vztrajno zatrjevanje predstavnikov in predstavnic MOL, da so bili objekti AT Rog prazni, kar je navadna laž in bo to tudi ostala, pa če jo še stokrat ponovijo. Ravno odsotnost pravne podlage za evikcijo pojasnjuje silovito propagando MOL, ki medijem laže, da se z nami “ni dalo pogovarjati”, ter jim servira lažne zgodbe o Rogu kot smetišču in gnezdu narkomanije. MOL se je ob očitni odsotnosti pravne podlage za svoja dejanja zatekel k nizkotnim pristopom vojne propagande in ustvarjanju sovraštva do uporabnikov in uporabnic AT Rog, pri čemer se naslanja na najbolj vulgarne stereotipe o marginaliziranih prebivalcih mesta.
Ponovno sporočamo, da smo številni v ruševinah AT Rog izgubili vse, ne samo študijskih pripomočkov, delovnega orodja, listin o izobrazbi in umetniških stvaritev. Izgubili smo tudi sleherno zaupanje v to, da je v kapitalizmu ljubljanskega tipa možno računati na fair-play ali pravno zaščito pred samovoljo tako paravojaških enot, mestnih oblasti kot tudi policije. Po enem letu od tega nasilnega dogodka, ki bo za vedno pustil globoko luknjo v Ljubljani, pa se še vedno ni zgodilo nič, kar bi nam kakršnokoli zaupanje v mestno politiko lahko povrnilo – naše reči so še vedno pogrešane, prostora za delovanje in bivanje, ki bi lahko vsaj do neke mere nadomestil izgubljeno, pa je čedalje manj.
Tega kljub številnim novim gradbenim projektom stanovanj in kulturnih centrov niti ne moremo v bližnji prihodnosti pričakovati, saj je očitno, da so ti v prvi vrsti namenjeni elitam in turistom. Mesto postaja vse bolj zaprto kot javni prostor, nadzorovano in očiščeno kakršnih koli anomalij, zato se mnogi počutimo, kot da vanj ne spadamo več. Od poskusa izbrisa rogovske skupnosti je pretirano uporabo sile policije in arbitrarno rabo solzilca zoper posameznike in skupine izkusilo še veliko ljudi, ki so zgolj uresničevali pravico izraziti svoje mnenje. Danes smo Rog vse bolj vsi: izpostavljeni goli sili oblasti, vse bolj policijske države, nad katero smo v zadnjem letu tudi videli, da ne obstaja učinkovit nadzor. Vse bolj postaja jasno, da so oblasti ljudem napovedale vojno in pomembno je, da jo zmagamo ljudje.”