TO SEM JAZ: TAJAR
Iz Nemčije sem se v Slovenijo priselil pri sedemnajstih, izbrisan, brez dokumentov. Takrat z družino nismo imeli za kruh. Oče je bil težek alkoholik in je ostal v Nemčiji, jaz, mama in brat pa smo prišli v deželo na sončni strani Alp. Delal sem na črno, iskali smo srebro in zlato na ostankih stare Emone, zato sem končal v zaporu na Povšetovi. Po izpustitvi nisem imel kam. Naša nastanitev sta bili dve sobici brez toaletnih prostorov, brez pohištva, in tudi kuhinje nismo imeli. Naša družina je sicer zelo verna, rekel bi, dobra. Tudi oče je opustil alkohol in se vrnil k veri, a žal prepozno, nikoli več nismo zaživeli skupaj. Zaradi revščine sem bil primoran krasti, to sem počel predvsem po kleteh. Ko sem dobil stalno prebivališče v Sloveniji, je bila to točka preloma zame – socialne službe so nam začele pomagati. Svoja dejanja sem zelo obžaloval, Bogu in sebi sem obljubil, da ne bom več kradel in preprodajal, vendar črni madeži ostajajo na srcu. Počasi mi uspeva, a borba še ni končana. Zdaj so prišle druge težave. Hočejo nam zrušiti hišo, za katero imamo papirje …
Foto: Nada Žgank