ŽENSKE
Kata Rupar
Ženske, ki prihajajo k nam, so v manjšini in pomoč poiščejo kasneje kot moški. Spomnim se ene, ki je prišla »samo na WC«, ko pa se nam je kljub temu uspelo zaplesti v pogovor, se je izkazalo, da je v Ljubljani na sceni brez denarne socialne pomoči ali kakršnega koli drugega prihodka že več kot tri leta. Takrat sem jo videla prvič.
Večinoma prihajajo v parih s svojimi partnerji. Redke so tiste, ki prihajajo same, in še redkejše tiste, ki se v našem dnevnem centru ali neposredni okolici same zadržijo dalj časa. Vem samo za štiri, ki so same spale zunaj. Ne poznam nobene, ki bi rekla, da je spala pri prijateljici.
Ženske, ki prihajajo k nam, so včasih komaj zares ženske. To so 15- in 16-letnice, ki so že mesece na begu iz vzgojnih zavodov in nam lažejo o svoji starosti, saj v dnevni center lahko pridejo le polnoletni ljudje.
Nekatere ženske, ki prihajajo k nam, se prodajajo, da lahko plačujejo najemnino, ki se večkrat na leto poviša, in se prodajajo, da lahko kupijo drogo zase, včasih pa tudi še za partnerja. Številne, ki ponujajo časopis, poročajo o vulgarnih opazkah in neprimernih povabilih.
Prihajajo k nam z modricami na obrazu in z izbitimi zobmi, ki niso posledica uličnih pretepov, kjer so udeleženci med seboj enakovredni. Pridejo k nam, ne želijo pa, da gremo skupaj na policijo, in ostajajo v odnosih, prežetih z nasiljem, ker nimajo kam. Če niso popolne abstinentke od drog in/ali alkohola, imajo na voljo le eno varno hišo, kjer so večinoma bile že večkrat.
Ženske, ki prihajajo k nam, se prepirajo in pritožujejo nad gnečo in pravili v naši garderobi, saj zaradi revščine oblek ne morejo kupovati v trgovinah. Če v dnevnem centru zmanjka vložkov, ki jih dobimo z donacijami, med menstruacijo uporabljajo toaletni papir. Številne sicer menstruacij sploh nimajo in se zaradi podvrženosti konstantnemu stresu nasploh slabo zavedajo svojih ciklov.
Spomnim se praznovanja, ko je ena izmed žensk naznanila, da je po več letih končno spet dobila menstruacijo. V tistem času se je vrnila živet k mami, kjer se je počutila varno.
Še posebej cenimo, če nam ženske zaupajo, saj so zaradi preštevilnih slabih izkušenj tako z neformalnimi kot formalnimi viri pomoči (denimo s policijo, sodnim sistemom, zdravstvenim in drugim strokovnim osebjem) zelo previdne in zadržane.
Z žalostjo, pa tudi s ponosom, govorijo o svojih otrocih, ki so v glavnem v rejništvu in v zavodih, a si želijo skupnega življenja z njimi. Poznam le eno, ki se je takoj ob rojstvu odločila za oddajo v posvojitev, in jo izjemno občudujem.
Nekatere poročajo o travmatičnih porodnih izkušnjah, ki so bile pogosto posledica stigmatizacije zaradi vključenosti v substitucijsko terapijo. Tri ženske, ki so bile noseče v našem programu nastanitvene podpore, so pri porodu spremljale sodelavke, ti otroci pa so zdaj malo tudi njihovi otroci.
Ženske, ki prihajajo k nam, se podpirajo in druga drugo opogumljajo. To opazim zlasti, ko smo same na npr. likovni delavnici ali telovadbi, ki jo izvajamo izključno za ženske. Ti trenutki so lepi.
Ženske, ki prihajajo k nam, so močne ženske z neverjetnimi strategijami preživetja, a za okrevanje in izhod iz brezdomstva potrebujejo sistemske rešitve – varne in trajne namestitve po principu najprej stanovanje, programe, namenjene izključno njim, v katerih je strokovno osebje usposobljeno za razumevanje kompleksnosti težav žensk. Nanje bomo pozorni tudi, ko bo osmi marec mimo.
Foto: Iffany