ZGODBA O IVEKU/IVČU
Sabina, Kralji ulice št. 207, september 2023
V avgustovski številki sem zasledila osmrtnico, ki mi je razparala srce, a hkrati obudila mnoge spomine. Ivana Zebca – Iveka sem poznala celo življenje, no, vsaj odkar pomnim. Bil je moja varuška. Da. Čisto prav ste prebrali.
Ko sem bila še mali škrat, okoli 4–5 let, je Ivek prišel k nam »prebelit« stanovanje. Za tiste, ki ne veste, moja starša sta narkomana in Iveka sta poznala s te scene. Kar bi moralo biti 3-dnevno beljenje stanovanja, kot se za odvisnike spodobi, se je zavleklo v nekaj mesecev drogiranja, meseci pa v leto dni. Lepo in zabavno leto zame. Ivek me je čuval, ko sta starša vsak dan »delala«, čistil in pospravljal je stanovanje, me nahranil. Igrala sva se z barbikami in avtomobilčki. Dajal mi je pozornost, po kateri sem tako zelo hrepenela. Imel je veliko srce in je bil dober človek. Nato smo se odselili daleč stran in ga nisem videla celih 15 let, dokler nisem tudi sama zabredla v drogo in prišla na sceno. Kadar koli sva se videla, mi je po očetovsko pridigal ali pa sva se pogovarjala o dobrih starih časih. Vsakič, ko sem šla v zapor, sem upala, da bo še tu, ko pridem ven. In je bil – do sedaj.
Nazadnje sem ga videla pred več kot 18 meseci, bil je v slabem stanju in slabega zdravja. Vedela sem, da nima več veliko časa. Tokrat ga ne bo, ko pridem iz zapora. Ivek moj, naj ti bo rahla zemlja. Vem, da si zagotovo na boljšem kraju. Rada te imam!
Foto: jaka Adamič