Kralji ulice

DRAGI TONČEK!

Franci Rogač, Kralji ulice št. 176, februar 2021

Hvala ti za vse lepe besede, ki si jih izrekel, ko sem bil na tleh, ko sem naokoli taval sam in so se najine poti križale. Si velik človek, z veliko začetnico. Hvala ti, ker si mi leta 1994 posodil denar za vlak. Neke nedelje sem moral nujno nekam odpotovati. Tisti dan sem imel s seboj le bančno kartico. Noben bankomat ni delal in tako nisem mogel kupiti karte. Stekel sem do sodniškega parka in te prosil, če mi lahko posodiš. Nič nisi okleval. In še vlak mi je uspelo ujeti pravočasno. Naslednji dan sem ti vrnil denar in zraven dal liter vina. Vedno, ko sem imel čas, sem se ustavil v Sodniškem parku in kakšno rekel s tabo. Hvala in počivaj v miru!

AZRA IN HANDKE

Franjo Frančič, Kralji ulice št. 176, februar 2021

Azro sem spoznal neko čudežno toplo jesen. Čistila je stranišča in prostore na avtobusni postaji. Bil je oktober in briljantni pisatelj Peter Handke, oboževalec krvnika Miloševića, ki je zanikal pokole v Jugoslaviji, je prejel Nobelovo nagrado. Več kot tri mesece sem tej utrujeni lepotici ciganskih potez iz Zvornika kdaj pa kdaj pustil kakšen čokolatin, jo pogledal, čeprav že dolgo nisem imel navade, da bi nagovarjal tuje ženske. Ne vem, kaj me je pritegnilo na njej. Morda odsev žalosti v njenih očeh. Na začetku me ni niti pogledala, morda je pomislila, kdo je ta težak, kaj hoče od mene?! Potem pa je, ko je zima pokazala zobe in sem sedel pod plastično streho gostilne in pil prvi jutranji špricer, prisedla in vprašala: »Šta želiš od mene?« »Ništa, baš ništa,« sem ji odgovoril. »Pa šta si ti onda, neki svetac ili šta?« je bila napadalna. Nisem imel pravega odgovora. Naročil sem si novo pijačo in začuda je tudi ona sprejela vabilo, da spijeva rundo skupaj. In potem sva tam sedela v tišini, slišala se je samo pesem burje. Pijača je stekla, nervozno je ugašala cigarete na polovici in se včasih ozrla desno in levo, kot da jo zasleduje senca pošasti. »Da, iz Zvornika sam, tu sam desetu godinu,« je rekla in spila žganje na dušek. »Da, tu sam več šestedeset godina ali ne znam tačno gde sam,« sem ji rekel.
Znova sem nama naročil. Potem se je usul plaz iz nje: »… šta da ti kažem, proteklo je mnogo vode i godina ali zaboravila nisam i nikada neču! Šta da ti kažem, ja sam ti muslimanska kurva! Bio je rat, sa familijom, tata, mama, brača i sestre bežali smo kod skladišta Carapade, jedan od paravojinka izbacio me iz kolone, morala sam s njim, bolje bi bilo, da me ubije! Odveo me gore na sprat, morala sam se svuči pred puškom, kad nisam htela, udario me i silovao, dva puta … I šta da ti kažem? Moj život nema više smisla, krivila sam sebe, a ono najteže, pogledati ocu i majki u oči! I šta da ti kažem?!« Potem, mesece kasneje, sem jo še videval ob jutrih, včasih sva si pokimala v pozdrav, a nikdar več nisva sedela za mizo. Pomlad je to leto zamujala, drobni brsti magnolij so se odpirali v cvetove. Tam na vhodu v avtobusno postajo pa je gorela mala rdeča sveča. Peter Handke je v slovesni obleki sklonil glavo. A samo za trenutek, dva. Izza tanko obrobljenih očal se je lesketal brezbrižno posmehljiv in hladen pogled.

TEMNEJŠE GLOBINE ŽENSKIH MOŽGANSKIH POLOBEL

Tereza Vuk, Kralji ulice št. 176, februar 2021

Zdej en dan sem naletela na en dokumentarec oziroma na en odlomek dokumentarca. Kazal je Trumpa in ne vem koga, kako gledata bejbe in mata zraven tako pripombo: »She's hot.« Torej, da je dobra bejba. Pustmo zdej to, da je Trump itak en sluzast fuk fehtar. Ampak jaz sem prvo pomislila na to, da zakaj so to pripombo tako izpostavili. Ker pač, neprimerna pripomba, I guess. Sam, a smo ženske kej boljše? Ni glih, da žvižgamo vzad za tipi, kot znajo gradbeni delavci za deklinami, smo pa tud svojga keša vredne. Že kot najstnice smo opazovale tipe in komentirale: »Lej tega, kaj ma dobro žemljico od riti.« Še par let nazaj sva z eno frednico sedeli v lokalu in tja je prihajal en model, k je mel top geštel. Poletje, obedve samski in pol ti un tam paradira pred nosom s tisto postavo. Uf. Po mojem je bil Trump vajenec napram najinim pripombam in komentarjem. »Fuck, lej kera ramenca ma. Lej te noge. Ta mora bit opasan. Kaj bi mu delala.« In pol mi je ena komentirala, da če bi ona slišala ženske govorit tko, da si predstavlja, da pač ramena zarad tolažbe in varnosti pa da mogoče pol en dan drink pa zmenek. What? Koja tolažba. Direkt v postelji sva ga vidle že obe, jebala nas varnost. Drink zraven može. Vidle sva ga striktno kot seksualni objekt. In kako bi se on počutil, če bi naju slišal? Tko, kot sem se jaz, ko sem bla še mlada in lepa in je pol Juge za mano z gradbišč žvižgalo? Men je blo to čist bedno vsakič. Sem sam pospešila pa gasa dalje. No, dans ne žvižga več pol Juge za mano, v bistvu noben, bi pa sedlo zdej, da bi kdo. Ko si mlad in svež, bog ne dej, da se ti reče, da maš dobro rit in joške. Ko je mamca stara čez 60 pa sliši tak kompliment, se pa še sama začne hvalit: »Niso povešene prsi, ne? Pa rit je tud še dobra. Pilates je to, pilates.« In pol ti že joške meče ven na mizo, skor da ne reče: »Pošlataj!« Ti pa sam gledaš: »Dobr je, gospa. Ustavte konje.« A da bi ji to rekel 40 let nazaj za rit pa sise, bi že s šljivo na faci kje ležal. In ja, tud ženske vidmo moške kdaj sam za pofukat. Striktno za dol dat in pol spokaj. Nismo ženske take nedolžnice, kokr eni moški mislijo. In imamo seveda tud neprimerne pripombe med sabo. Če so to sploh neprimerne pripombe. Ker če jaz kot ženska napišem, da ma en v okolišu rit kot vročo žemljico, se bo folk smejal in ne bo zgražanja. Če bi pa nek moški to napisal v kolumni za svojo sosedo, bi bil pa že nominiran za najbolj seksistično izjavo leta. In če pridem jaz v lokal in bom vse za šankom prijateljsko kje ste fantje po riti potrepljala, ne bo panike. Smeh bo. Da bi prišel en model v lokal in vse ženske po riti potrepljal prijateljsko, bo pa že skor posiljevalec. Ne rečem, da je koga treba po riti pipat, razmišljam sam o razlikah. »A se dobr dol daje?« »Uf.« »Dej, dej, govori.« Debata med mano in eno znanko, k si je kle enga okoliškega jebača privoščila. On je itak znan player, me pa ne bi smele tko o njemu govort? Koga briga, kaj je mel za povedat pa če ma čustva. Povej posteljne dogodivščine. Ker je sam seksualni objekt. Če je to prov ali ne, je pa že druga pesem. Ampak taki smo. In ženske in moški. Sam da ženske bojo to v tišini med sabo, jaz bom pa pač še javno napisala. Moški so pač sam mal bolj glupi k ženske, standardno, in preveč javno dajo to vse vedet. Jaz lahk, jaz sem ženska. Mogoče so pa sam bolj naivni. Sej seksualni objekt je itak sam za pogledat al pa pofukat. Za resnega partnerja rabiš mal več od ramenc pa dobrih nog. Tam prov pride kakšna ornk inteligenca na primer. Pa šarm pa karizma pa smisel za humor. Pa načitanost. Simpatičnost. Pa bit pr kešu s svojo normalno službo. Da ma svoj flat. Može tud ramenca pa dobre noge, sam uno najprej. Sam kle ženske spet bolj kompliciramo. Vsaj ta pametne. Erica Jong je enkrat tko rekla: »Velikokrat vidiš pametne moške z butastimi ženskami, skoraj nikoli pa ne vidiš inteligentne ženske z butastim moškim.« Me hočmo ful, vi sam, da ena dobr izgleda. Ker bo itak do devetdesetega leta manekenka. Bo model ta največji frajer doma upokojencev. Una se bo pa vzad za njim slinila na invalidskem vozičku. Sej, da jih ne boste podcenjevali. Baje jim dogajajo celo žurke po teh domovih. Po mojem dohtar več receptov napiše za viagro k za zdravila za slab srce pa artritis. In pol se mamce, k čakajo sto let, med sabo pogovarjajo: »A mu še štima orodje?« »Ja, če ga ne bi jebal umeten kolk, bi bil boljši.« In smo spet tam. Pri seksualnih objektih, pa čeprov že čist pri zgužvanih in postaranih. In bi gledale dalje, ker 70-letni sin bo svojga fotra, k se že cel trese, pripeljal v dom: »Tale je pa čist nov. Ta je mogu bit športnik. Lej, kere roke ma. Tega bom jaz upecala. Dohtar, lovegro prosim!« Jp, nismo dost boljše od tipov. In ko sva s frendico tko sedeli v lokalu in gledali geštel od unga tipa in si menjali ideje, kaj vse bi se z njim dalo delat, se je usedel in začel igrat šah. Poletje, iz tebe teče pot dol, midve ga gledava, un pa s tistimi ramenci začne premikat šahovske figure po šahovnci. Đizs. A lahk še bolj rajcaš?

400 EVROV KAZNI ZARADI KRŠITVE “POLICIJSKE URE”

Še en član Društva Kralji ulice je prejel globo v višini 400 EUR zaradi kršitve “policijske ure”. Ker so ljubljanske ulice že nekaj let njegov edini dom, prepovedi ni mogel upoštevati. Profesor Pravne fakultete Univerze v Ljubljani dr. Samo Bardutzky pravi, da “če se brezdomec ne more ob 21. nikamor umakniti, da ne bi kršil odloka, potem ga tudi ne krši.” Policisti pravzaprav samo izvajajo Odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2, ki ga je sprejela Vlada RS. Odlok kot izjeme navaja: 1. odpravljanja neposredne nevarnosti za zdravje, življenje in premoženje, 2. prihoda na delo, odhoda z dela in izvajanja nujnih delovnih nalog, 3. dostopa in nudenja storitev za nujne primere, 4. opravljanje storitev dostave hrane ali zdravil, 5. potovanja oseb, ki so vstopile v Republiko Slovenijo z namenom tranzita čez ozemlje Republike Slovenije v sosednjo državo ali do svojega prebivališča v Republiki Sloveniji, ne pa tudi brezdomnosti. Ministrstvo za notranje zadeve je sicer za medije podalo mnenje, da bi brezdomci lahko spadali med izjeme, ki se lahko gibljejo zunaj tudi med 21.00 in 6.00 uro, vendar policistom očitno ni posredovalo temu ustreznih navodil.

Pismo uredništvu

Spoštovani!

Pišem vam, da hitreje mine čas in da to pisanje pride v svet. Najprej bi se ustavil pri članku Grimasa, avtorja Milana #065, ter ga podprl pri njegovi strpnosti. Gospod z Delom v roki verjetno pozna gospoda Kacina, ki je v pretekli zgodovini nadlegoval svojega kolega Hvalico v »neki« državni instituciji z zvitim – najverjetneje – NeDelom. Čas je, da takemu vandalizmu naredimo konec. Ugotavljam, da je razslojevanje v kapitalizmu tisto, kar privede do situacije, kakršna je trenutno v Sloveniji, zato podpiram Kralje ulice in dajem predlog za širitev prodajnih mest tudi v druga slovenska mesta. Kralji ulice bi po mojem morali imeti sedež v parlamentu, pa ne samo enega, tako bi se konstituirali kot socialna stranka zapostavljenih, prezrtih in ustrahovanih. Tudi od gospodov, ki verjetno zaradi svojih ogromnih dobičkov niti nimajo več stika z realnostjo. Z realnostjo nimajo stika tudi v centrih za socialno delo, od koder prav tako pošiljajo prezrte in ustrahovane v socialnovarstvene zavode. V državi, ki sem jo branil na Pesniškem mostu pri Mariboru, še zdaleč ni vse tako, kot bi moralo biti. V zavodih pa na splošno velja načelo korenček ali palica, od zajčka je pač odvisno, kaj bo. Da ne bi slabševalno končal svojega razmišljanja ter da se ne bi poistovetil z moškim, ki nič hudega slutečemu prodajalcu Kraljev ulice preti s časopisom Delo, bi zaključil z mislijo, ki je plod in gonilo mojega življenja. Samo brezpogojna ljubezen je čista ljubezen in naj taka tudi ostane. S spoštovanjem

Boris Kuntner – Kuki, 7. 10. 2020

REZERVAT: DNEVNIK OBSOJENCA O-118/2015

Taubi, Kralji ulice št. 175, januar 2021

Ta dnevnik je resnična zgodba življenja v ZKPZ Ljubljana, Povšetova 5. Naj vam bo v veselje brati ga in naj vam nekaj da, kaj koristnega. Glede na to, da se najde v njem tudi kaj nepojasnjenega, čudnega, nedorečenega, naj vas ne bo sram. Vprašajte. Moj elektronski naslov vam je vedno na razpolago: taubi66@gmail.com.

Ponedeljek, 1. 6. Svoboda! Zjutraj je paznik naročil Žaretu, naj spakira. Le pol ure kasneje je prišel ponj. Žare se je uprl, da vsega ne more nositi sam, in paznik je pokazal name. Rekel sem: »Če ga boste zares takoj odpeljali.« Paznik mi je le z nasmehom prikimal. Mater, koliko stvari je tip imel tu. Nenormalno. Spotoma smo še srečali načelnika in jaz sem se ustavil pred njim nasmejan: »Prosim, da Žareta pri Unescu zavarujete kot edinstveni slovenski primerek, da ga na Dobu ne zbombardirajo.« V odgovor se je le zasmejal, Žare pa kot bebec gledal, nič ni razumel. Do skladišča sem mu pomagal nesti njegove stvari in potem sem se obrnil in šel nazaj v sobo. Brez pozdrava, ga ni zaslužil. Naj gre svojo pot in pazi na svoj gobec, saj kot sem slišal, na Dobu niso tako tihe in prijazne ovce kot tu. Ko sem se vrnil v sobo, sva se z Novim spravila generalno čistit. Žaretova zapuščina je bila polna vreča smeti. Omaro je imel mastno in okoli postelje pravo štalo. Tudi to se zgodi tukaj. Toda soba je zdaj taka, kot mora biti. Bojiva se le, da ne bodo prignali še ene take svinje k nama. Ampak to je odvisno od naju. Vsakemu je treba podrobno razložiti pravila sobe. Na to ga je treba navaditi na miren način in šele v skrajnosti uporabiti silo. Samo pri Žaretu tudi sila ni pomagala! Tokrat bo. Novi se je tako zagrel v čiščenje, da sem ga komaj dohajal. Popoldan je Novi dobil prikolico – devet mesecev; zdaj sedi trimesečno kazen. Seveda sem mu takoj napisal prošnjo za združitev kazni, kar bi mu znižalo sedenje za en mesec. Ko bi le uspelo. Za to prošnjo pa mi je jutri, ko bo odprta kantina, obljubil paket tobaka. Upam! Tudi jaz moram od nečesa živeti. Od lepih besed ni še nihče živel dolgo, pa moj pljučni rak tudi ne. Dokler bova sama, pričakujem, da bova imela dovolj miru, ker je tudi on bolj tih človek in me pusti na miru, ko berem. Spoštujem take ljudi. Torek, 2. 6. Dobila sva novega v sobo. Sredi noči so pripeljali nekega Prekmurca. Zgovoren tip, ki se jim je leto in pol skrival, preden so ga našli in spet dokazali, kako pametna je naša policija. Ves čas je bil namreč doma – ha! No, zdaj je tu. Za policijski taksi je dobil račun 208 evrov. Jebat ga, Slovenija rabi denar. Sicer je tip vsaj za zdaj zadovoljujoč, ne kadi in ne pije kave – en fehtar manj. Me je pa zelo razočaral Novi. Čim je preživel začetno krizo, je že začel snifati tablete. Sicer me ne moti, če snifa, sem pa s takimi do zdaj doživel le negativne scene. Upam, da bo Novi spremenil to moje razmišljanje. Življenje v sobi pa drugače mineva normalno. Novi me je zbudil zjutraj za zajtrk – dobil sem novo budilko, tako grem lahko mirno spat. Potem pa je zaspal nazaj in čez uro sem ga zbudil jaz – za raport. To je čas, ko pride v sobo paznik, in če spiš ali nimaš postlane postelje, dobiš minus. Tega pa se zaporniki bojijo kot hudič. Ni mi jasno, zakaj, ampak nekaj je že na tem. Čim so odšli, se spet vsi zvlečejo nazaj na postelje in nadaljujejo z drnjohanjem. Jaz, ko enkrat vstanem, mi ne gre več, zato se preprosto zakopljem v knjige. Okoli devetih pa sem pobrisal mizo in pometel po tleh. Mater, česa takega doma nisem počel. Če sem pometel enkrat na mesec, je bil to že uspeh. Postelje pa tako nisem nikoli pospravil, naj se prezrači, je bil najboljši izgovor. Govoril sem po telefonu z Bojanom D., ki je napovedal obisk. Komaj čakam, saj sem na svojem pedagogu opazil malo čuden obraz, ko sem omenil Bojana za telefon in obisk. Se ga boji? Socialni delavec tudi. To bo še smeha. Upam, da bo njegov obisk tudi vplival pozitivno na rok mojega bivanja v sanatoriju. Čim prej bi rad šel od tu. Že včeraj! Ne da se mi več biti tu. Prenasitil sem se teh rešetk in teh rešetkarjev.

POZIV HUMANITARNIH ORGANIZACIJ ZA POMOČ OTROKOM IN DRUŽINAM

Podpisani nevladniki, ki smo del Evropske mreže za boj proti revščini EAPN, smo pripravili poziv pristojnim službam.

Evropska mreža za boj proti revščini že ves čas epidemije opozarja na zaostrovanje življenjskih razmer socialno najšibkejših v času epidemije in izrednih ukrepov. Že oktobra smo v okviru Poročila o revščini in socialni izključenosti v Sloveniji v letu 2020 opozorili na poglabljanje stisk najšibkejših. S tem pozivom pa opozarjamo na stiske družin in otrok ter na vlado in ministrstva naslavljamo predloge za lajšanje teh stisk. Želimo si aktivno prispevati k oblikovanju politik, ki bi najšibkejšim pomagale k dostojnejšemu preživljanju epidemije in bi ustavile drastično slabšanje razmer za njihovo življenje. Izobrazba je eden najpomembnejših dejavnikov premagovanja večgeneracijske revščine, zato smo organizacije, ki se ukvarjamo z dobrobitjo otrok in družin, mnenja, da bi morali ministrstvo in šole vložiti dodatne napore v zagotavljanje dostopa do znanja za tiste otroke in mladostnike, ki imajo znane prepreke, kot je revščina, primanjkljaji v znanju, izpostavljenost nasilju idr. Ob neposrednih stikih z družinami in otroki nevladne organizacije opozarjamo, da: – otroci iz socialno najbolj ogroženih družin še vedno nimajo zagotovljenih tehničnih zahtev za sodelovanje pri pouku – računalnikov in tehnične opreme ter povezave do interneta, – mnogi otroci z učnimi težavami pogosto težje dostopajo do učne pomoči in težje sledijo zahtevam učnega načrta, – mnogi otroci iz socialno šibkejših družin zaradi domačih razmer ne morejo sodelovati pri pouku, saj si s sorojenci delijo opremo, ki ne zadostuje za vse njihove potrebe, – mnogi otroci iz socialno šibkejših družin zaradi domačih razmer ne morejo sodelovati pri pouku, ker ne razumejo jezika ali jim starši ne morejo nuditi pomoči pri razumevanju snovi, otroci pa so prikrajšani za t.i. jezikovno kopel slovenščine in nazadujejo pri učenju jezika, – so otroci, ki živijo v težjih razmerah, žrtve stigmatizacije in medvrstniškega nasilja, – so otroci, v še posebej veliki meri deklice, priče ali žrtve fizičnega, psihičnega in spolnega nasilja, in zaradi epidemije potisnjeni v še hujše razmere ter še težje pridejo do pomoči, – so otroci iz socialno šibkih družin izpostavljeni pomanjkanju hrane ali bivanju v nedostojnih razmerah in je zaradi tega še dodatno ogrožen njihov fizični in mentalni razvoj, otroci so izpostavljeni nezdravemu načinu življenja, saj se manj gibajo in se več zadržujejo v istem (tudi nezdravem) prostoru, več sedijo in imajo manj kakovostno in raznovrstno prehrano, – otroci postajajo čustveno otopeli in se vedno bolj premikajo v digitalni svet, ki jim ne daje pravih vzorov za odraščanje – njihovo duševno zdravje se poslabšuje, več je mladostniškega rezanja, odtujenosti, osamljenosti, odvisnosti od računalnika, telefona, igranja iger, odvisnosti od socialnih omrežij ipd., – otroci, še posebej deklice, prevzemajo gospodinjska opravila in skrbniške vloge v družinah, ki so prezahtevne za njihove sposobnosti in jih ropajo otroštva, – so otroci prikrajšani za socializacijo in stike z vrstniki, ki pomembno vplivajo na čustven razvoj, – imajo dijaki, ki zaradi epidemije niso imeli možnosti opravljanja praktičnega dela pouka, zmanjšano možnost za dostop do trga dela in s tem okrnjeno možnost preživetja, – se z revščino soočajo družine, ki so pred epidemijo zmogle same poskrbeti za svoje preživetje, – se družine v stiski soočajo še z dolgotrajnim čakanjem na urejanje pravic iz naslova javnih sredstev ter prejmejo bistveno premajhen obseg pomoči s strani države, da bi družine, ki se na novo soočajo z revščino, težave rešile učinkovito, – družine nerazumljivo dolgo čakajo na dovoljenja za začasno prebivanje in druge dokumente, – se družine zaradi poslabšanja finančnega stanja soočajo z izvršbami, rubeži, deložacijami, nerazumno visokimi stroški moratorijev na kredite ter nenazadnje izklopi vode, elektrike in drugih javnih storitev, ki so prav v času epidemije še posebej nujne (elektrika, voda, ogrevanje) – v mnogih ranljivih družinah starši zaradi različnih dejavnikov (nepismenosti, prekarnih služb, zdravstvenih težav, stisk, v katerih so se znašli, in drugih objektivnih okoliščin) ne morejo nuditi zadostne podpore otrokom pri učenju na daljavo, zaradi česar poslušajo očitke ali celo grožnje s prijavo na Centre za socialno delo s strani učiteljev ali šol. Nevladne organizacije pozivamo vlado za takojšnjo vzpostavitev zakonodajnih podlag, ki bodo omogočale: 1.) Čim prejšnje odprtje šol, dijaških domov in drugih dejavnosti, ki otrokom omogočajo psihični in fizični razvoj. Ob vrnitvi v šole naj bo poudarek predvsem na lajšanju stisk otrok in mladostnikov ter socializacija. V ta proces se naj vključijo tudi psihologi in psihiatri ter pomagajo učiteljem pristopati do ranjenih otrok in mladostnikov. 2.) Takojšnjo vzpostavitev načel sorazmernosti, ki bodo pri ocenjevanju upoštevale primanjkljaje, in takojšnjo vzpostavitev dodatnih učnih pomoči ter prilagoditev kriterijev ocenjevanja in napredovanja glede na zmožnosti najšibkejših, ki so vključeni v učni proces. 3.) Zagotavljanje varnosti otrok preko vstopanja v družine in detektiranja nasilja v družinah s strani centrov za socialno delo. Deklice so po izkušnjah nevladnih organizacij, ki delujejo n terenu, veliko pogosteje žrtve nasilja kot dečki, zato bi bilo vredno posvetiti dodatno pozornost varnosti in zaščiti deklic. 4.) Omogočanje seznanitev izobraževalnih ustanov s ključnimi podatki o socialni ogroženosti posameznih otrok, s čimer bi se lahko bolje in hitreje odzivale na potrebe najranljivejših otrok. Posredovanje tovrstnih podatkov naj izvajajo centri za socialno delo. 5.) Vzpostavitev poroštvenega sklada države, namenjenega ureditvi moratorijev na plačila najemnin, kreditov za rešitev osnovnega stanovanjskega problema ter stroškov vode, elektrike in ogrevanja. Moratorij bi moral biti zagotovljen v prehodnem obdobju socialne ogroženosti družin, ki nastopi zaradi izgube zaposlitve, smrti v družini ali drugega izrednega dogodka. S tem ukrepom bi družinam omogočili, da v določenem obdobju poskusijo rešiti nastali položaj brez strahu pred izgubo bivališča. Porok za obveznosti, ki v tem času nastanejo in jih ob neuspeli rešitvi situacije družina ne more povrniti, bi bila država preko poroštvenega sklada. Trajanje moratorija se naj omeji na največ 3 leta in naj bo povezano z aktivnim iskanjem zaposlitve. Družini oziroma posamezniku se v obdobju moratorija pomaga s pripravo finančnega sanacijskega načrta za trenutno krizno obdobje ter za obdobje po kriznem obdobju. Tako se opolnomoči posameznika oziroma družino in omogoča njihovo aktivno legitimacijo. Nevladne organizacije pa opozarjamo tudi na nujno pripravo ukrepov, ki bodo pomagale družinam stisko premostiti tudi po zaključku epidemije.

Organizacije, ki se pridružujejo pobudi: Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje Zveza prijateljev mladine Slovenije Rdeči križ Slovenije – Območno združenje Ljubljana Zveza društev upokojencev Slovenije Zavod TRI Društvo Kralji ulice Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje združenje za izobraževanje in družbeno vključenost Društvo informacijski center Legebitra Zavod TransAkcija Forum za enakopraven razvoj Mirovni inštitut Društvo ŠKUC Gibanje za dostojno delo in socialno družbo Glosa – sindikat kulture in narave Slovenije OPRO – zavod za aplikativne študije

ROCCA SPREMINJA SVET – GA LAHKO TUDI JAZ?

Eva Skeledžija, OŠ Kašelj, 9. razred, Kralji ulice št.175, januar 2021

Spoštovani!

Kot redna bralka časopisa Kralji ulice sem vam že večkrat želela pisati, ker iskreno in brez pretiravanja mislim, da izdajate enega izmed najboljših časopisov, ki jih berem. Danes sem prebrala spis učenke iz 9. razreda, ki je v meni vzbudil verižno reakcijo. V prilogi vam z njenim dovoljenjem pošiljam njen spis, ki je nastal po ogledu filma Rocca spreminja svet. Prosim vas, da ga delite med kraljice in kralje ulice ter svoje kolege. Lepe in tople praznike vam želim in vam kličem na zdravje! – Knjižničarka Tina

Albert Einstein je nekoč dejal: »Pomembno je, da ne prenehamo spraševati. Zvedavost ima vso pravico, da obstaja.« S to mislijo nam je želel sporočiti, naj ne bomo ovce, ampak naj si drznemo dvomiti in kritično razmišljati o stvareh, ki se nam ne zdijo prav ali pa se nam zdijo neumne in nesmiselne. V praksi bi imeli danes lahko veliko pomislekov o naši družbi. Kakšni so naši medsebojni odnosi? Ali kritično presojamo, katera nenapisana pravila so smiselna in katera ne? Ali nam sovražni govor sploh prinese kaj dobrega? Ali lahko ljudi sodimo po videzu? Če bi se malo zamislili, bi lahko opazili, da ima današnja družba kar veliko napak, ki bi jih bilo treba odpraviti. Veliko pomislekov in stereotipov imamo o brezdomnih. V filmu so izpostavili naš odnos do njih. Dobili smo sporočilo, da jih ni prav soditi po videzu, saj ne poznamo njihove preteklosti in razloga, zakaj so pristali na cesti. Lahko so bili v preteklosti tudi uspešnejši od nas, ampak so postali brezdomni zaradi prevar in goljufij na področju prava, lahko so imeli hude socialne stiske, posegli po alkoholu ali pa enostavno niso bili rojeni z zlato žlico v ustih. Brezdomni so v resnici povsem navadni ljudje, tako kot mi, ampak jih sodimo po videzu in zato jih imamo za manjvredne in so nam odveč. Ne zmorem si predstavljati, kako bi bilo, če bi bila brezdomka jaz. Kje bi se lahko oprhala? Kje bi dobila dovolj denarja, da bi si lahko sama kupila hrano, oblačila, tople obroke in dovolj vode, ali pa kako bi se bila spet zmožna sama postaviti nazaj na svoje noge? Menim, da so pravi bojevniki, saj so sposobni v tako težkih razmerah preživeti mrzle zime in vroča poletja. Na spletu sem nekoč videla posnetek brezdomca, ki je vstopil v trgovino z namenom, da bi si kupil hrano, ampak so ga uslužbenci napodili ven, ker je vstopil z raztrganimi oblačili. Spomnim se, da me je takrat to zelo razjezilo. Prav tako je danes v družbi prisotna diskriminacija temnopoltih. V času, ko so belci še osvajali ozemlja in zasužnjevali temnopolte, so bili temnopolti predobro misleči in niso slutili, kaj jih čaka in česa vsega smo bili belci takrat zmožni. Danes Amerika velja za najbolj rasistično državo, kjer se izvaja veliko policijskega nasilja nad temnopoltimi. Tam je verjetnost, da bodo ubili temnopoltega, kar trikrat višja kot pa belca. Zelo zaskrbljujoče pa je tudi, da 98 odstotkov teh policistov, ki so namerno storili kaznivo dejanje, ni obtoženih. Slišala sem, da v Ameriki obratujejo tudi trgovine, v katere temnopolti nimajo vstopa, kar se mi zdi res absurdno, saj barva kože ne predstavlja tvoje osebnosti in mišljenj. S tako idejo o trgovini menim, da so Američani prekoračili vsakršno mejo. Ne vem, zakaj se nekateri belci obnašajo tako arogantno in zakaj bi delali razlike med rasami in jih zaničevali, saj smo vsi le ljudje. Menim, da bi bilo ljudi, ki razmišljajo rasistično, treba spoznati s temnopoltimi in tako bi ugotovili, da so v resnici temnopolti med drugim pevsko in glasbeno zelo nadarjeni ter odprti in topli ljudje. Danes je veliko ljudem na svetu všeč isti spol, ampak si ne upajo spregovoriti o svoji usmerjenosti, saj je na to temo v družbi prisotnega veliko posmehovanja in sovražnega govora, zato si veliko ljudi ne upa spregovoriti. O tej zelo aktualni temi se danes premalo govori, zato je to še vedno tabu. Eden izmed razlogov je tudi strah pred tem, da bi jih družba okoli sebe zavrnila in izločila. Bojijo se spregovoriti, zato to zadržujejo v sebi in začnejo čutiti tesnobo in tako postanejo nekakšni zaporniki družbe, zato ne živijo tako lepega življenja, kot bi ga lahko. V nekaterih primerih to tudi pripelje do samomorov. Poznam nekaj takih oseb in moram reči, da so veliko bolj tople, ljubeznive in človeške kot večina preostalih okoli mene. V filmu so zelo nazorno izpostavili problem, ki sem ga zasledila v ameriških šolah, v slovenskih pa niti ne, in sicer je to deljenje razreda na več družbenih slojev, kot so na primer športniki, »kul« otroci oziroma otroci premožnejših staršev in normalni otroci, pa tudi revnejši. Kul otroci zaničujejo in zastrahujejo druge okoli sebe brez razloga, saj se zaradi denarja staršev počutijo, kot da so nekaj več kot drugi, in zaničevanje jim predstavlja tudi nekakšno hrano za svoj ego. V filmu smo videli, kako sta se Emili in njena prijateljica spravili na sramežljivo novo sošolko in Rocco. Po navadi se zastrahovalci ne zavedajo, kaj s svojimi dejanji povzročajo ljudem okoli sebe. V Ameriki se zaradi tega odvijajo razne aktivnosti, ki spodbujajo medsebojno prijateljstvo in spoštovanje drug drugega. Ravno včeraj sem na spletu videla posnetek očeta, ki je kaznoval svojo hčerko zaradi tega, ker je zastrahovala druge otroke na šolskem avtobusu, in je za kazen morala pri 2 °C pešačiti v šolo osem kilometrov. Oče je dejal, da bi šolski prevoz morali imeti za privilegij in ne kot nekaj popolnoma običajnega. Če bi želeli, da bi naša družba postala socialno pravična, bi vsak človek moral prispevati svoj kamenček v skupen mozaik naše družbe. Morali bi postati bolj odprti za nove stvari in stvari, ki nam niso znane iz vsakdanjika, ne bi smeli imeti za čudne. Na področju prava ljudje ne bi smeli ravnati po lastnih interesih, ampak bi na vse skupaj bilo treba gledati bolj objektivno, oba spola bi si morala biti popolnoma enakovredna, preden kaj izjavimo v javnosti ali pa kaj o prijateljih, se moramo prepričati, ali bomo s tem koga prizadeli in ali bo ta izjava prinesla kakšno korist. Na splošno v življenju ne bi smeli slediti predsodkom, ampak bi se morali prepričati, kakšna je realna slika. Danes bi po svetu odpravili veliko več problemov, če bi govorili drug z drugim, ne pa drug o drugem.

IN MEMORIAM: MARKO CEGLAR – KTM

Bojan Kuljanac, Kralji ulice št. 175. januar 2021

Leta 2006 sem bil študent zadnjega letnika FSD, hkrati sem prostovoljno delal v takrat čisto novi organizaciji Kralji ulice. KTM-ja sem spoznal v dnevnem centru na Poljanski cesti v Ljubljani. Bil je zelo dobrovoljen in pozitiven, čeprav v življenjskem smislu ni imel ničesar urejenega. Že kot triletni otrok je namreč postal sirota in je otroštvo prebil po raznih ustanovah in v rejniških družinah. Dogovorila sva se, da mu začnem pomagati urejati osnovne stvari, da bi imel vsaj denarno pomoč denimo, saj je bival v zapuščeni hiši brez elektrike in vode. Imel je sicer »cimre«, s katerimi pa ni bil najbolj zadovoljen, saj so preveč smetili … Najprej sva morala dobiti denar za izdelavo osebne izkaznice. Naneslo je, da smo šli ravno v istem času v Celje igrat nogomet. KTM je šel zraven in tam je imel kolegico, ki je prodala toliko časopisov Kralji ulice, da sva šla lahko naslednji dan na upravno enoto izdelat osebno izkaznico. Čeprav je menil, da bi ta denar bolj potreboval za kaj drugega, sem ga vseeno prepričal, da ga je investiral v osebni dokument. Nato sva lahko zaprosila za denarno pomoč, kmalu za tem je bil tudi prvi kandidat v našem programu namestitvene podpore, ki ga je uspešno zaključil. V tem času je dobil tudi bivalno enoto, v kateri je bil zelo zadovoljen in je živel samostojno vse do bridkega konca. V teh 15 letih je bil na Društvu Kralji ulice vseskozi dejaven kot prostovoljec ali zaposlen preko javnih del in zaposlitvene rehabilitacije. Vedno je bil pripravljen pomagati, včasih tudi preveč. Za svoje delo je prejel nagrado prostovoljec leta 2018. KTM-ja smo imeli vsi radi, on nas prav tako. Vesel sem, da smo mu Kralji ulice vsaj malo polepšali njegovih zadnjih 15 let življenja. Dragi Mare, naj ti bo lahka zemlja in naj se tvoj SHOWTIME, kot si rad dejal, nadaljuje nekje drugje. Hvala za vse!

IZSEK ČASA, zgodovinska rubrika

Gregor B. Hann, Kralji ulice št. 175, januar 2021

Ni dolgo od tega, ko sem na YouTubu gledal dokumentarec Ljubljanski klošarji iz leta 1992. Avtor dokumentarca je znani novinar RTV Slovenija, gospod Silvo Teršek, in moram priznati, da je zelo objektivno in čustveno prikazal življenje ljudi brez doma, službe in brez perspektive za boljši jutri. Ko sem gledal film, sem prepoznal mnogo takratnih klošarjev, ki sem jih srečeval vsak dan. Najraje so se nahajali v Knafljevem prehodu, tudi na Kongresnemu trgu ali pa na glavni avtobusni postaji. To so bili mladi in starejši ljudje, ki so izgubili zaposlitev, ko se je naša država osamosvajala (seveda takrat še ni bilo organizacije, kot je Kralji ulice). Brezdomnih, ki jih prikazuje film, ni več. Vsi so že pokojni, nekateri so storili samomor, drugi so umrli zaradi mraza ali pa zaradi prekomernega uživanja alkohola. Nihče se ni brigal zanje, prepuščeni so bili sami svoji iznajdljivosti, da so lahko preživeli dan. Večkrat se spomnim enega izmed njih, klicali smo ga Mlekar, saj je za neko starejšo gospo nosil kruh in mleko, sicer zelo inteligentna oseba z visoko izobrazbo. Vendar so okoliščine v njegovem življenju terjale svoj davek. Bil je naiven človek, ki so ga ogoljufali pri prodaji stanovanja, pa se je moral izseliti, tako je postal klošar. Kasneje so ga našli v neki kleti obešenega. Vsak človek, ki je klošar, ima svojo zgodbo, o uspehu ali pa o neuspehu, vse je odvisno od osebne sreče. Takih primerov je mnogo. Vsepovsod so mesta, polna človeških usod.