Kralji ulice

KO SREČAM KRALJE IN KRALJICE ULICE

Maja, Kralji ulice št. 175, januar 2021

Večino časa obiskujem Hofer v Fužinah in večkrat je tam časopis prodajal starejši gospod. Nadvse prijazen. Ko sem s hčerko, staro tri mesece, v eni roki (v lupinici) in v drugi s torbico hodila proti trgovini, me je gospod opazil in odšel do nakupovalnega vozička, ga odklenil in mi ga ponudil. Mislite, da bi kdo drug to storil? Dvomim. Žal mi je edino, ker nisem imela drobiža, ko pa sem prišla iz trgovine, je že šel. Sem ga še nekajkrat srečala in z veseljem kupim časopis, če ga pa že imam doma, pa dam denar »kar tako«. Blazno sem razočarana nad Hoferjem. Meni ti ljudje polepšajo dan. Hoferje obiskujem po celi Ljubljani, Domžalah, odvisno, kam me zanese pot, opravki. Nikoli, ampak res nikoli nisem imela kakršne koli slabe izkušnje s prodajalci Kraljev ulice. Mi je žal za njih, res.

VOZI ME LPP V DALJAVE

Barbara Jozelj, Kralji ulice št. 175, januar 2021

Ko avtobusi niso vozili, sem si belila glavo s tem, kako naj pridem v dotični zdravstveni dom. Le kako na kontrolo in nato po depo na psihiatrijo? Nimam avta, drugih nočem pretirano obremenjevati, prevoza pravzaprav ni bilo. In pojavijo se prostovoljci LPP, ki sodelujejo skupaj z Rdečim križem. Presenečena sem bila nad tem, da so ti brhki fantje tako točni, natančni in da naredijo vse, da bi ti ustregli. Padal je sneg, jaz pa butara v čevljih iz blaga. Šofer mi pravi, naj ga nazaj grede počakam pri vratarju. In jaz vpijem po telefonu: »Ne, ne morem, vi pridite, prosim, do stavbe! Mokre čevlje bom imela. Napako sem naredila, ko sem jih obula.« Nič ni nasprotoval, čeprav se mu je izredno mudilo. Hitro in točno ob dogovorjeni uri me je odpeljal nazaj domov in jaz sem mu bila izjemno hvaležna. Kako malo je treba včasih. Kako ti lahko beseda neznanca pogreje dušo, druga pa zaboli. No, LPP je gotovo na pravi strani, in tako naj ostane, prosim. Tudi avtobus je nujna dobrina. Hvala vsem LPP-jevcem za volanom.

MATI BOŽJA

Nedeljka, Kralji ulice št. 175, januar 2021

Stali sva pred oltarjem, in čeprav jih še nisem štela deset, sem jo že gledala navzdol, tako je bila majhna, stara mama. »Nekoč boš zelo bogata,« mi je rekla potihem, jaz pa sem jo poslušala, kot bi mi govorila pravljice. »Poglej Marijo nad oltarjem.« Dvignila sem glavo in nad zlatim baročnim okrasjem se je dvigoval lesen izrezljan in živo obarvan kip Matere Božje. »Vidiš njeno ogrinjalo,« je nadaljevala, brez da bi me pogledala. Kadar sva bili v cerkvi, je bila popolnoma drugačna kot doma. Tiha in spokorna, doma pa pravi zmaj. Njenim klofutam, psovkam in pljunkom se nihče v hiši ni mogel izogniti. Njen oče je bil avstroogrski žandar in njeni prijemi temu primerni. »Pod tem ogrinjalom so vsi otroci.« »Obljubi mi, prosim te, da boš skrbela za otroke, tako kot zanje skrbi Mati Božja, ko jih drži pod svojim okriljem.« Sploh nisem znala odgovoriti. Prvič v življenju me je prosila nekaj, na kar nisem imela odgovora. Vedno sem bila jaz tista, ki sem jo hodila prosit. »Poglej jih.« »En je črn,« sem ji odgovorila. »Vsi so enaki, vseh barv,« me je okarala, kar je bilo zopet v nasprotju z njenimi psovkami, ko nas je zmerjala vsak dan s cigani.

V LJUBLJANI ZAZNAN NEVAREN SINTETIČNI KANABINOID

Ljubljana, 8. januar 2021

V okviru Sistema za zgodnje opozarjanje na pojav NPS je bil v Ljubljani zaznan vzorec zeliščne mešanice, ki se je prodajal kot marihuana, vseboval pa je nevarni sintetični kanabinoid MDMB-4en-PINACA. Zaznane so bile tudi zastrupitve, povezane z uporabo te zeliščne mešanice. Po do zdaj zbranih informacijah se je zeleno siva zeliščna mešanica prodajala kot marihuana. Ob uporabi je imela okus, ki je podoben okusu začimbe lovorjev list. Po poročanju uporabnikov so že nekaj minut po uporabi začutili nezaželene posledice, podobne epileptičnim napadom. Uporabniki, ki so potrebovali nujno medicinsko pomoč, so se zgrudili na tla, bili so neodzivni, oči so se jim nenadzorovane premikale, zategovalo jih je po celotnem telesu, pri nekaterih so bili prisotni tudi bruhanje in blodnje. MDMB-4en-PINACA je nevarni sintetični kanabinoid, s katerim so povezane številne zastrupitve in smrti v različnih državah EU. Še posebej nevarna je hkratna uporaba MDMB-4en-PINACE z drugimi drogami, ki delujejo depresivno na centralni živčni sistem, kot so npr. alkohol, opioidi, sedativi, hipnotiki. Tovrstne kombinacije lahko privedejo do življenjsko ogrožajočih zastrupitev. Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka društva #Stigma v Ljubljani. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za javno zdravje – NIJZ.

BREZDOMSTVO IN TWIN PEAKS

Bojan Dekleva, Kralji ulice št. 175, januar 2020

Pred kratkim smo na internetu našli 50-minutni dokumentarni video avtorja Silva Terška z naslovom »Potepuhi, brezdomci, ljubljanski klošarji«, ki je na spletu dostopen že vsaj štiri leta. Podložen je z dobro prepoznavno glasbo iz kultne TV-serije Twin Peaks. Ta zveza je tudi povod za naslov tokratnega uvodnika. Twin Peaks so začeli predvajati leta 1990, video pa je nastal dve leti kasneje. Kadri se odvijajo v centru mesta, veliko ob Ljubljanici, z ozadjem še neobnovljenih fasad in negentrificirane Ljubljane. Skoraj 30 let!? 30 let je obdobje ene ali celo več kot ene generacije. To je dvakrat toliko, kolikor časa izhaja naš časopis in kolikor časa obstaja naše društvo – od leta 2005 dalje. In to obdobje približno sovpada z obdobjem neodvisne države Slovenije, večstrankarskega sistema, parlamentarne demokracije in gospodarske ureditve, ki temelji na prostem trgu. In leto 1992 je štiri leta za tem, ko se je odprla prva razdelilnica hrane v Ljubljani, in eno leto pred tem, ko se je odprlo prvo slovensko, to je ljubljansko zavetišče, ki je omogočalo prenočevanje brezdomcev. Tudi čas, ko beseda brezdomci še ni bila splošno uveljavljena (zato v naslovu videa »potepuhi« in »klošarji«) oz. poznana in ko tudi še ni bilo »Kraljev«. Kaj pa se je v teh 30 letih spremenilo? Je bilo takrat kaj drugače? Da in ne. Pristop Silva Terška je videti nenavadno smel in nekako bolj avtorski v direktivnem vodenju pogovorov, svoje sogovornike pa jemlje zelo resno in se z njimi resno pogovarja o resnih temah. Verjetno mu tudi zato dosti poglobljeno odgovarjajo. Intervjuvani brezdomci so videti nenavadno zgovorni in iskreni, med njimi je eden s fakultetno izobrazbo, dober glasbenik, ki vmes ves čas igra na kitaro. Če smo nagnjeni k romantiziranju, bi lahko rekli, da so pač takrat bili boljši časi. Po drugi strani pa je videti vse enako kot danes. Namreč vse teme, ki jih avtor odpira: brezdomstvo in ljubezen; težke družinske razmere; brezdomstvo in zaposlitev; stiki z družino; prijateljstvo med brezdomnimi; položaj žensk na cesti; alkohol in (skoraj nič) droge; občutek nepodpore s strani socialnih služb in drugačen odnos policije (ki brezdomcev več ne zapira, tudi če sami to hočejo). A vendar je nekaj tudi zelo drugače. Namreč obseg brezdomstva. V videu avtor nikjer ne odpira vprašanja obsega brezdomstva; ves čas se vrti okrog treh ali štirih brezdomnih in ne dobimo vtisa, da jih je v Ljubljani (bilo) kaj več in da bi bilo brezdomstvo kak večji problem. Nato pa je obseg brezdomstva v letih do danes bolj ali manj stalno rasel, in danes govorimo že o 4000–7000 brezdomnih v Sloveniji (obstajajo pa tudi dosti večje ocene). Temu porastu je sicer sledilo tudi povečevanje števila organizacij, ki se ukvarjajo z brezdomstvom, in količine denarja, ki ga država daje v ta namen. Vendar pa te organizacije pretežno le »gasijo požar« in ne morejo vplivati na preprečevanje nastajanja novega brezdomstva. Ugotoviti moramo, da brezdomstvo za državo ni prednostna tema in da država ne kaže nobenega resnega namena, da bi poskušala oz. hotela brezdomstvo odpraviti. Brezdomstvo menda jemlje kot nekak nujen spremljajoč pojav sedanjega kapitalizma, ki pa je narejen bolj po meri kapitala kot ljudi.

Film najdete na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=17thxJ3minc

14 DNI

Tereza Vuk, Kralji ulice št. 175, januar 2020

Je včer ena napisala na Facebook, da je brala, da ko bo cepljenje proti koroni, naj bi se mogla ta oseba, ki se misli cepit, odpovedati alkoholu za daljše obdobje. Ne se ustrašit, ker ziher je zajebancija. Ker če bi blo pa tko, pol lahk pa Slovenijo kr preskočijo. In sem še jaz zanalašč objavila to na svojem zidu pa se je folk takoj vžgal: »Kaaaaaj? Že prej se nisem hotel it cepit. Zdej se pa sploh ne grem!« Jebeš korono, sam alkota ne jemat Slovencu. To bi bli pa vsi pred parlamentom. Kaj me briga za vlado in vse, dejte nam alkohol. Na vseh transparentih bi ble narisane flaše piva, vina in šnopsa, z napisi: Hik,hik! Kdor ne hika, ni Slovenec! Mamicu vam jebem pokvarjeno. Nam boste odvzeli alkohol? A vi ste pa lahk vsi na belmu? Banda! To bi bil zgodovinski upor, če bi nam zaprli trgovine pa poskrili vse steklenice in piksne. Pol, ko bi se vsi nehali trest pa bli že najboljši frendi z belimi miškami. Bi takoj vile in krampi peli, pa sam na traktorjih lepo en giro pred skupščino. Pred kratkim so vdrli v našo trgovino pred blokom. In pridem mimo in debata in vprašam, kaj so jim vse potegnili. In men trgovka začne: »Cigarete vse. Pa kavo. Morš verjet. Kavo? In niti ene steklenice alkohola. Niti ene! Pa poglej, kok je kle pijače.« Nimam kej gledat, k jo vsak dan kupujem tam. Hja, že niso bli Slovenci očitno. Kava, čiki, pa nč alkota? Hmmm. Kdor kol je že bil, si je očitno nabral mal zaloge za naslednjih 14 dni. Jebat ga, roba padla s kamiona, sej so krizni cajti. Ker naslednjih 14 dni bo ključnih. Ključnih! Ma dej, sam fuck off s temi 14 dnevi. Vse skup je večji nateg k Milli Vanilli. Ne da ni korone, to itak da je. Sam tkole, ko te jebejo že od marca v glavo z vsemi temi ukrepi in pravili, ni druzga, kokr da si misliš, da jebe lud zbunjenog. Folku se bo teh 14 dni zagravžal, da jim še leta ne boš smel tega omenit. »Gospa! Zadela ste brezplačno potovanje! In to 14 dni!« »Ma, v rit si vtaknite teh 14 dni! Dabogda vam crknla turistična agencija!« Ker itak bo vse pocrkalo počas. Čeprov sem glih prej brala, da smučišča pa mislijo odpret. Ker komedijant je to pa zdej spet ven stuhtal. Se pravi, če si iz Ljubljane, morš bit v stanovanje zaprt. Ni avtobusov, ni nč. Če si pa iz ene vukojebine, pa maš za hišo en hribček, si postaviš žičnico in povabiš celo občino na žur. Al kako si to naša jara gospoda predstavlja? Pa tud, da boš plačeval drage karte, na konc pa eno uro stal v vrsti za žicnico, morš bit tud klovn. In čist isti scenarij bo bil, kokr je bil poleti, ker bog ne dej, da zamudimo hrvaško morje. Zdej vsi tam svoje pancarje frišat, pol pa vsi v službo v Ljubljano. In ti si jebal ježa doma zaprt, je pa ta direkt iz službe glih v tvoj Mercator uletel in se skregata za en paradajz. Un ti jebe vse in ti sprot še mal smučarske korone da. In ti greš spet nazaj v svoj zapor in ti pol ni jasno, od kje da fuck mam pa jaz covid. In januarja bomo spet brali, kok je pozitivnih in kako smo mi vsega krivi, ker smo smučali. Smučali? Pa ne upam za fucking blok! Kam pa nej gremo? Do trgovine ne upam brez maske. Lokali zaprti. Druženja vzun ne sme bit, ker če si se enkrat pofukal z enim, morta bit pa že kr skupno gospodinjstvo, ker piva pa ne smeta spit skup na klopci. Bog ne dej brez mask,da se slučajno kej ne kušneta, čeprov ga je model mal prej notr v bejbo tlačil. Smučali bojo verjetno sam un, k majo vikendice naokol. Ziher bo spet kakšna varka in ziher so si ta glavni že en mesec nazaj drgnili dile. Raja pa pozaprta notr. Zdej vem, kako je starim ljudem. Pridem v trgovino, ko da je blagajničarka moja najboljša prijateljica. Naenkrat me zanimajo kurčeve Mercator pike pa če ma fanta. Tok sem že boga, da ga je še poštar najebal. Je mel to nesrečo, da je glih name naletel, ko je reklame basal notr v kaslce. In spet me je kr naenkrat zanimalo vse v zvezi s poštarskim poklicom pa če majo ful dela. Sem pa tok nabijala, da je začel un motor njegov gurat kr do druzga stopnišča. Kao da je zmatran pa da ma delo. Kaj zmatran, posluš me! Ponavad, če me je kdo klical, sem se sam zadirčno zadrla v telefon: »Povej!« Zdej sem pa tko: »Wow, wow, wow, počas. Kam ti tok hitr? Mam jaz še kej za povedat.« Še anketarjev kretenskih si vesel. »Gospa, ste zadovoljna z našo ponudbo? Bi mi to mal začinili pa šli na mal dražji paket?« »Ej, a vi kupte moje knjige?« Pa kr tam začet razlagat o svojih začetkih, una pa ne ve, kaj ti bo prej odklopila, internet al telefon. Res, sam še Jehove priče, da si domov na družabni večer zvlečem, pa zmaga. Sej uni bi znal met še dobro gandžo. Kokr jih vidim po cesti, ziher kej dobrga čvakajo, k tko veselo pojejo. Aja, ne, uni so Hare Krišna. Ma, tud oni lahk pridejo. Dobrodošli. Pa še poštar in blagajničarka. Upam, da me ne berejo, da mi ne bo res cela četica zvonila po domofonu. Gandžo lahk pustijo v kaslcu. Ja, ni lahka tkole sam živet in bit skor brez vseh stikov. Še bolj so najebali uni, k živjio skup, pa bi se najrajš potolkli med sabo, ker ločitev preveč stane. Pa otroci iz alkoholiziranih familij. Alkohol, ja. Vidim folk naokol, kako se šunjajo pit. Ni več kafan za gospode in pol treba na skrivaj litrco vzun nagibat. Ker bi žena fasala popizditis, ko bi skontala, ker pijanec je mož, in to bi blo hujš od korone. Ziher jim bojo zdej vse prodale buče, da se res ne bo smel pit pred in po cepljenju: »Če ne boš cepljen, nimaš več vstopa v hišo!« On pa že tko proti cepljenju, sam zdej mu čjo še alko vzet. Bo šel po ta prvo motiko pa vdret v naš Mercator, in tokrat bi se trgovka čudila: »Ves alkohol so pobrali. Je sploh možno, da kdo tok spije?« Hja. Kot rečeno, nas lahk kr preskočijo. Ej, a Hare Krišne drinkajo? P. S. Dans sem srečala našga poštarja ... Un k je zanč kr gonil motor proti drugmu stopnišču, k se je blo men ful za pogovarjat pa sem šla kr za njim ... Dans ga srečam pa mi reče: »Ej, en moj frend te ful hvali. Te bere tam pri brezdomcih.« »Aja? Top.« In spet začnem nabijat ... In spet je začel nekam sumljivo hitr kurblat motor pa sam spizdil ...

NA POTEZI JE DRŽAVA!

Zveza nevladnih organizacij na področju drog in zasvojenosti; Ljubljana, 21.12.2020

Ob izidu znanstvene monografije Odprta scena: zmanjševanje škode med brezdomnimi uporabniki drog v Ljubljani pozivamo k ukrepanju ob neurejenih razmerah za brezdomne, tudi brezdomne uporabnike drog v času pandemije Odprta scena uporabe drog je pojav vidnega in za javnost motečega uživanja drog v urbanih okoljih, ki je pogosto povezano z brezdomstvom. Ta pojav je v Ljubljani pa tudi nekaterih drugih slovenskih mestih zadnja leta vse bolj izrazit, posebej skrb zbujajoč pa je zaradi trenutne pandemije, ki ljudem, ki nimajo varne in stabilne nastanitve, ne omogoča, da bi varno ukrepali za zaščito sebe in drugih. Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, Zveza nevladnih organizacij na področju drog in zasvojenosti in Oddelek za socialno pedagogiko Pedagoške Fakultete Univerze v Ljubljani si od leta 2017 prizadevamo za iskanje rešitev na področju brezdomstva in uporabe drog v javnih prostorih. V teh letih smo organizirali številne posvete, vanje vključili vse deležnike, od uporabnikov do ministrstev, organizirali dve konferenci s strokovnjaki iz Slovenije in tujine, a bistvenih sprememb žal ni. Leta 2020 smo v založbi Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani ob finančni podpori Mestne občine Ljubljana izdali znanstveno monografijo z naslovom Odprta scena: zmanjševanje škode med brezdomnimi uporabniki drog v Ljubljani. Ob izidu monografije obupani ugotavljamo, da se mnogi problemi, ki smo jih v knjigi razgrnili, v zdajšnji epidemiji samo še stopnjujejo in kažejo v vsej razsežnosti. Že več let opozarjamo na potreben razvoj celostnih storitev, kot so kombinirane namestitvene kapacitete, oskrba brezdomnih po bolnišničnem odpustu in oskrba trajno bolnih uživalcev drog, celostni pristopi zmanjševanja škode in varni prostori za nadzorovano uporabo alkohola in drog za tiste brezdomne, ki so zasvojeni z alkoholom ali prepovedanimi drogami, dostopnejša in razpršena substitucijska terapija, interdisciplinarne oblike pomoči. V epidemiji je pomanjkanje rešitev postalo nevzdržno. Znašli smo se v situaciji, ko ne govorimo več le o nujnem razvoju programov celostnega in integriranega pristopa, temveč rešujemo življenja. Številni uporabniki javnega prostora brez lastne varne nastanitve se v tej situaciji nimajo kam zateči. V Ljubljani je ta hip od 700 do 900 brezdomnih ljudi, a to je le vrh ledene gore. Če bi imeli na voljo podatke o brezdomnih v drugih krajih države, prikritem brezdomstvu in drugih oblikah negotovih nastanitev, bi bile številke več desetkrat višje. Mreža organizacij (dnevni centri, terenske službe, zavetišča), ki jim je doslej uspevalo vzdrževati kolikor toliko znosno stanje, ne zmore več. Omejene prostorske in kadrovske zmožnosti nevladnih organizacij, ki opravijo večino dela z brezdomnimi uporabniki drog, ne omogočajo zadovoljitve osnovnih potreb brezdomnih ljudi. Številni uporabniki ostajajo na prostem in brez ustrezne pomoči. Brezdomni uporabniki ostajajo sami s svojo stisko, nimajo se kam zateči, javnost pa postaja vedno bolj nestrpna do te skupine. Vidno brezdomstvo nas neposredno opozarja na to, da vsi ljudje nimajo varne in trajne nastanitve oziroma prostora, kjer bi lahko zadovoljevali svoje potrebe. Pri delu z brezdomnimi v času epidemije se je jasno pokazalo, da so ukrepi in priporočila za zajezitev epidemije namenjeni splošni populaciji in sploh niso realna možnost za brezdomne. Izkušnje s terena kažejo potrebo po hitrih programih, zavetiščih in dnevnih centrih, ki bi omogočili, da bi se ljudje lahko začasno umaknili z odprte scene. V nastali epidemiološki situaciji posebej izrazito potrebujemo programe hitrega zagotavljanja storitev, koordinirano delovanje in sodelovanje vseh, ki delujemo na tem področju. Dober primer smiselnega odziva je bil v prvem valu epidemije, ko se je le v nekaj dnevih v sodelovanju Mestne občine Ljubljana, Kraljev ulice in drugih nevladnih organizacij vzpostavilo zavetišče na Rimski ulici v Ljubljani. To zavetišče se je žal po preklicu prvega vala epidemije spomladi zaprlo. Ukrepi, posebej še v drugem valu, so spregledali najranljivejše skupine ljudi. Epidemija je po svoje zasenčila reševanje problemov brezdomnih ljudi, saj so v očeh odločevalcev druge situacije pomembnejše. Kljub opozorilom, ki so jih izvajalci storitev za brezdomne ponavljali vse od začetka epidemije, še vedno nimamo življenjskih in v praksi delujočih protokolov ravnanja v primeru pojava okužbe med brezdomnimi ljudmi. Priče smo izključevanju in celo omejevanju dostopa do storitev, ki so brezdomnim (uživalcem drog) zagotavljale edino zatočišče pred prihajajočo zimo. A brezdomnega uporabnika drog ni mogoče pregnati, ker nima kam oditi. Policijska ura, omejevanje gibanja, zapiranje dnevnih centrov, omejene kapacitete nočnih zavetišč, preobremenjenost zdravstvenega sistema, omejevanje sprejemanja novih uporabnikov substitucijske terapije, pisanje kazni in preganjanje dodatno slabšajo položaj brezdomnih ljudi. Namesto da bi ukrepi ščitili brezdomne, delujejo represivno in kaznovalno. Ob tem je treba upoštevati, da se bo situacija samo zaostrovala. Ne le, da so spregledani brezdomni ljudje, ki so ta hip na ulici, bojimo se, da ne bomo zmogli preprečiti novega brezdomstva, ki bo posledica slabšanja socialnih in ekonomskih razmer v družb. Ljudem grozijo, ali pa se s tem že spoprijemajo, izguba zaposlitve in dohodka, težave z zasvojenostjo, nasiljem v družini, deložacije. Na zaposlene v različnih socialnovarstvenih organizacijah sta preneseni izključna odgovornost in skrb za brezdomne ljudi, vsa dodatna odgovornost in povečan obseg dela pa seveda nista prepoznana v dodatnem financiranju in podpori. Najranljivejši posamezniki so odvisni od nevladnih organizacij in njihovih socialnovarstvenih programov. Zato kljub omejitvam programi delujejo, njihovo prilagojeno izvajanje pa nemalokrat pomeni izrazito povečan obseg dela in reševanje množice izrednih situacij. Zaposleni poleg rednega dela opravijo ure in ure dodatnega terenskega dela, da bi pomagali svojim uporabnikom. Na terenu se srečujejo s težavnimi, pogosto brezizhodnimi okoliščinami in zahtevnimi zdravstvenimi težavami ljudi. Tudi tu zaposleni izgorevajo in ne zmorejo več. Skrajno žaljivo, nesprejemljivo in nezaslišano je, da je vlada znotraj novega protikoronskega paketa pripravila predlog, ki naj bi ukinil sklad NVO. Namesto da bi krepili nevladni sektor, ki samoiniciativno in ažurno deluje na mnogih pomembnih področjih reševanja današnje krize, vlada spodjeda še to, kar je ostalo. Zdaj je nujno poskrbeti za ustrezno namestitev brezdomnih ljudi (varne celodnevne namestitve, začasna zavetišča oziroma bivalne enote), krepiti obstoječe nastanitve, zagotavljati zadostne zdravstvene in socialne storitve na terenu, olajšati dostop do substitucijske terapije, olajšati dostop do socialnih pomoči, dostop do hrane, omogočiti vzdrževanje higiene in dostop do higienskih pripomočkov. Za izvajanje vseh teh ukrepov je nujno treba zagotoviti dovolj ustrezno usposobljenega strokovnega kadra. Na vse te ukrepe in okoliščine opozarja tudi evropska zveza nacionalnih organizacij, ki delujejo na področju brezdomstva: FEANTSA. Situacija na terenu se izjemno hitro slabša. Zaradi prihajajočih praznikov bodo uradi zaprti, službe in storitve še težje dostopne. Nujno je, da vsi v družbi, ki lahko karkoli storimo za brezdomne uporabnike, to naredimo zdaj. Dolgoročno pa, kot smo napisali v našem pozivu, je na potezi država. Strategije na področju brezdomstva in uporabe drog je treba umestiti med prioritete ter se jih lotiti medresorsko, pri tem pa ne sme manjkati odgovor na osrednje vprašanje, to je vprašanje nastanitev (reševanje stanovanjske problematike).

MI, OTROCI S POSTAJE ZOOM

Jerneja Munc, Kralji ulice št. 174, december 2020

Zvečer sedim za računalnikom in ponovno buljim v ekran. Sicer pišem, ampak tako nekako sem preživela večino dneva. Sestanki po Zoomu, izobraževanja po Zoomu, komunikacija po e-pošti, telefonu. V živo do šest ljudi, več pa ne. Trenutno je taka naša realnost. Večinoma se vidimo in slišimo samo še tako – digitalno. Moram priznati, da imam mešane občutke. Po eni strani sem hvaležna za te možnosti. Živimo v digitalni dobi in tehnologija nam omogoča, da vseeno delamo, se vidimo, slišimo, čeprav so nam fizični stiki omejeni. Po drugi strani pa doživljam odpore. Prijatelji, sodelavci, ljudje so kvadratki na ekranu, včasih samo glas, brez slike. Nikogar dejansko ne morem začutiti, težje preverim, kako se oseba na drugi strani zares počuti, kako razume povedano, kaj se ji dogaja. Pa se imam pravzaprav za srečno. Imam pogoje, da lahko vse to počnem. Zmogljiv računalnik, solidno internetno povezavo, topel, svetel in miren prostor. V mislih imam vse tiste, ki so se morali prilagoditi novim razmeram, pa teh pogojev nimajo. Šola poteka na daljavo, študentje predavanja spremljajo po spletu in veliko smo poslušali, kako da vse poteka super. Super za tiste, ki si to lahko privoščimo, malo manj za tiste, ki si ne morejo. Sprašujem se, kdo pomisli na učence, dijake, študente, starše, ki ne živijo v obilju, ki prihajajo iz ranljivih okolij. Takrat ko odločajo o ukrepih, sploh pomislijo nanje? Pred kratkim so zaprli študentske domove. Velika večina študentov se je morala zelo hitro preseliti domov, tako ali tako študij poteka na daljavo in seveda se lahko učijo doma pri starših. Zapisali so sicer nekaj izjem, ampak so ponovno pozabili na tiste najbolj ranljive študente. Krasno je, če lahko greš domov v varno okolje, v svojo sobo, kjer imaš računalnik in neomejen dostop do spleta. Kaj pa, če ni tako? Študentje, ki se sami preživljajo, nimajo pravice ostati. Tudi če je to ključno, da bi ohranili delo. Tudi tisti, ki doma nimajo pogojev, ker npr. prihajajo iz krajev, kjer so slabše povezave s spletom, ali nimajo opreme. Si predstavljate, da ste v svojem domačem okolju žrtev kakršne koli oblike nasilja? Ali pa je doma alkoholizem? Končno ste lahko šli stran, začeli na novo, se umaknili, in zdaj vas prisilijo, da se spet vrnete. Ker tudi v tem primeru se morate vrniti. Živo se lahko spomnim, kako mi je bilo kot študentki pomembno, da sem v drugem okolju, da sem stran od doma. Ne predstavljam si, da bi se morala kar naenkrat vrniti domov in študirati na daljavo. Takrat sem večkrat uporabila frazo – rajši spim pod mostom, kot da moram spet domov. In mislila sem resno. Nimam pojma, kaj bi zares naredila, če bi bila postavljena pred to izbiro. Verjetno bi celo odšla domov. Si pa lahko zelo dobro predstavljam, kaj bi se mi zgodilo. Postala bi apatična, mogoče bi opustila študij, sčasoma bi zapadla v depresijo. Menim, da je v tem trenutku v podobni situaciji kar nekaj študentov. Kaj pa vsi tisti, ki so kakor koli drugačni v domačem okolju? Recimo istospolno usmerjeni mladi, transspolni mladi, ki so na žalost prav doma deležni zavračanja ali celo nasilja. Še vedno se prevečkrat zgodi, da doma ob razkritju dobijo ultimat, naj si neumnosti Izbijejo iz glave ali pa tu ni več njihov dom. Študentski ali dijaški dom je v tem primeru lahko edina možnost bivanja. Si mislim, da se prav z velikim navdušenjem ne bodo vračali. Bojim se, da že misel na to lahko vzbudi grozljivo stisko ali celo misel, da bi končali življenje. Pa seveda tudi mlajši, dijaki, osnovnošolci. Koliko zares poskrbimo za učence iz socialno šibkih družin? Na kak način? Pričakujemo, da se bodo samo oglasili, sami povedali. Si kar sami nadeli stigmo. Kaj pa spet tisti, ki živijo v nasilnem okolju? Že v prvem valu epidemije se je pokazalo, da so brez pomoči ostali prav ti otroci in mladi. Kadar se v domačem okolju pojavi nasilje nad otrokom ali zlorabe, so lahko šolski delavci prvi, ki opazijo, da se z njim nekaj dogaja, in ukrepajo. Pričakovati, da bo tak otrok sam poiskal pomoč, je popolnoma nerealno. In nerealno je očitno pričakovati, da bi določevalci pomislili na vse te mlade, ko iščejo rešitve. Tudi če pustimo ob strani vse okoliščine, ki so slabe in lahko povzročajo ogromno stisk, opažam zelo malo debate o dejanskem vplivu digitalnega okolja na mlade. Kaj zares pomenita omejevanje fizičnih stikov in prenašanje večine interakcije v digitalni svet? Preživljati pred računalnikom, tablico, telefonom večino dni pač ima lahko posledice. Pred epidemijo smo kar veliko opozarjali na pasti digitalne zasvojenosti, na pasti zlorabe spleta, zdaj pa je to kar naenkrat krasno in sprejemljivo. Ne, po mojem ima posledice in nosili jih bodo ti mladi. V pogovorih dostikrat omenjajo, kako jim je pomembno druženje s sovrstniki. Da to res pogrešajo, da je to motivacija za ukvarjanje s športom, za interesne dejavnosti. Dejstvo je, da je v obdobju odraščanja vrstniška skupina izjemnega pomena. Za socializacijo, za grajenje socialne mreže, za ustvarjanje samopodobe. Želim si, da bi se tisti na vrhu končno začeli spraševati tudi o vseh teh vidikih. Kakšne posledice bo imela izolacija na otroke in mlade? Ker če že govorimo o varovanju zdravja, se mi zdi nujno dodati še varovanje duševnega zdravja. Poleti smo lahko veliko brali o neodgovornih mladih, ki se nekontrolirano družijo in s tem kažejo pomanjkanje solidarnosti do rizičnih skupin. Ali smo kadar koli omenili solidarnost z mladimi? Mogoče sem spregledala, ampak takega sporočila odgovornih nisem zasledila. Večinoma samo zahtevamo, pričakujemo. Pričakujemo, da bodo upoštevali omejitve, ki jih zelo težko upoštevamo celo odrasli. Pa je drugače biti star šestnajst let, dvajset let ali pa štirideset let. Želela bi si, da bi se mi starci spomnili, kako je bilo pri šestnajstih. Kako drugače se nam je takrat vrtel čas in kako drugače smo dojemali svet. Želim si, da bi iskreno pogledali, kak svet jim puščamo. Da bi se jim zahvalili in jim pustili sporočilo okej si, natančno tak, kot si.

OŠ BRINJE GROSUPLJE IN KRALJI

V preteklosti smo na šoli izpeljali več humanitarnih akcij, ki imajo dva namena. Prvi je, da zberemo materialne dobrine za izbrano organizacijo. Drugi, še pomembnejši razlog pa je, da mladi začnejo razmišljati o različnih problemih v naši družbi, o vzrokih za te probleme in o različnih rešitvah zanje. Na šoli smo se tako odločili, da se bomo v letošnjem šolskem letu pogovarjali o brezdomstvu. S tem namenom smo se povezali z Društvom Kralji ulice. Na urah oddelčne skupnosti so razredniki z učenci spregovorili o problemu brezdomstva; nekateri so zapisali svoje misli, ki jih delimo z vami. Zbiramo tudi zimsko obutev in različne pripomočke za brezdomne ter tako poskušamo narediti nekaj za osebe, ki so brez strehe nad glavo. Aljoša Dornik »Moje mnenje o brezdomcih in brezdomstvu je tako: ljudje imamo velikokrat predsodke, tudi o brezdomcih. Brezdomstvo je to, da nimaš strehe nad glavo in ulica postane tvoj dom. Sama mislim, da si nekateri niso sami krivi, da so ostali brez strehe nad glavo. Med brezdomci so tudi izobraženi ljudje, a niso imeli sreče z iskanjem službe. Če so poleg tega izgubili še družino, so ostali kar naenkrat sami.« »Ni mi všeč, da še vedno obstaja brezdomstvo. Meni se zdi to ponižujoče za človeka.« »Na cesti lahko srečaš kar nekaj brezdomcev in večina ljudi misli, da so to nesramni in nasilni ljudje, vendar v večini primerov ni tako. Večina brezdomcev ni sama kriva, da so se znašli na cesti. Velikokrat so pristali na cesti le zaradi spleta okoliščin. Mislim, da imamo ljudje veliko preveč predsodkov do brezdomcev, imamo pa tudi nekaj ustanov, ki brezdomcem pomagajo. Mislim, da bi teh ustanov lahko bilo veliko več in da bi država lahko investirala nekaj denarja tudi za to. Jaz o brezdomcih dolgo časa nisem imela izoblikovanega mnenja, zdaj pa sem prebrala eno knjigo o brezdomki, ki je pozitivno spremenila moje razmišljanje.« »Včasih imamo ljudje predsodke o brezdomcih in zato o njih mislimo samo slabo, a se močno motimo. To so čisto običajni ljudje, ki v življenju niso imeli sreče oziroma jim življenje ni prizanašalo in so zaradi tega pristali na ulici.« »Vsak človek si zasluži spoštovanje, ne glede na to, kako je oblečen, obut ali pa živi na ulici. Nikoli ne obsojaj nekoga, če ne veš, kakšna je njegova preteklost.« »Mislim, da nekateri ljudje, ki so brezdomni, niso sami krivi, da so brezdomni. Nekateri so lahko postali brezdomni tudi zaradi tragičnih dogodkov v svojem življenju in so izgubili vse, kar so imeli. Lahko bi jim pomagali tako, da bi jim dali službo, ki bi jo lahko opravljali, npr. čistili.« »Ne smemo soditi, zakaj je nekdo na cesti. Mogoče boš nekoč to tudi ti!« »Kolikor sem jaz videla brezdomce, so vsi izgledali delavno sposobni. Imam občutek, da se nekaterim (ne vsem) preprosto ne da delati in se odločijo za življenje na ulicah. Seveda pa ne poznam njihove zgodbe, zato ne vem, s kakšnim razlogom živijo na tak način. Mislim pa, da se sigurno vsi ne odločijo sami, ampak nimajo izbire …« »Brezdomci so tisti, ki so brez doma. Lahko so denar zapravili v igralnicah ali pa so vse zapili. Lahko bi jim tudi pomagali, jim dali malo denarja ali pa streho nad glavo.« »Naj ob vašem neuspehu ne izgine pozitivno upanje. Dom je tudi tam, kjer so prijatelji.« »Brezdomci ali kralji ulice so lahko tisti, ki izgubijo službo in nimajo nikogar, h komur bi se lahko zatekli, lahko so imeli tudi kredite, ki jih niso mogli odplačati.« »O njih si mislim, da jim je njihov neuspeh vzel vse, kljub neuspehu ne izgubite upanja v svet.« »O brezdomcih mislim, da imajo zelo revno življenje. Milslim pa tudi, da si lahko zaslužijo denar (če se malo potrudijo, bi lahko boljše živeli). Pomagati jim je treba (oblačila ali hrana).«

Nekaj cestnih: SKATOLOŠKO POROČILO

Matej Vresk, Kralji ulice št. 174, december 2020

Včeraj sem se znašel v hudi stiski, tiščalo me je na veliko potrebo, v neposredni bližini pa nikjer nobenega stranišča! Vsa javna stranišča in lokali so bili zaradi korone zaprti. Odločil sem se, da bom tvegal in šel v naravo, kot so to počeli naši predniki, toda kako najti naravo sredi te betonske džungle? Saj narava sploh ne obstaja več, ubili so jo z opekami! Tako sem se iz centra mesta napotil proti tivolskim poljanam, ko zagledam rdeč neonski napis Casino. Vstopil sem v stavbo in na svoje veliko začudenje ugotovil, da je odprto. Neverjetno! Povsod po mestu so zaprti frizerski in kozmetični saloni, lokali, gostilne, kinodvorane … Casino pa kljub rdečemu alarmu obratuje s polno paro. Tu nekaj smrdi, gospe in gospodje. Stopim do recepcije, pokažem osebno izkaznico, in ko že hočem vstopiti, me receptor opozori, da imam prepovedan vstop. Kako pa to, ga vprašam. Lepo, gospod, sami ste si dali prepoved, mi odgovori. In v tistem trenutku me prešine, da sem si nekako pred desetimi leti res dal dosmrtno prepoved vstopanja, takrat sem bil še tako rekoč profesionalni hazarder. In zdaj? Zdaj pač ne smem več vstopiti! Prosil sem ga, moledoval, se metal po tleh, da bi me spustil notri, pa nič. Oklofutal sem ga, ga obesil na obešalnik, mu s skenerjem poskeniral oči (ne vem več točno, zakaj) ter ga poslal v rodilne organe. V tem trenutku je pristopil varnostnik in me onesposobil z elektrošokom. V tistem trenutku sem začutil, da sem se za čajno žličko podelal v hlače ...