Kralji ulice

TO SEM JAZ: ADIS HERO

V Slovenijo sem prišel iz Bosne in Hercegovine delat leta 2010. Delodajalci mi niso redno plačevali, zato sem pred nekaj leti pristal na cesti. Zdaj ponujam Kralje ulice.

Zaradi nedavčnih obveznosti do Fursa so mi v času korone odvzeli potni list, zato sem ostal brez vseh dokumentov, čeprav imam dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji. Dolgove odplačujem po svojih zmožnostih, saj želim dobiti nazaj svoje osebne dokumente in začeti delati. Pri tem mi pomagajo Kralji ulice, CSD Ljubljana in Društvo Prelomi.

Maja letos sem si huje poškodoval desno roko. Redno hodim na fizioterapijo na Inštitut za medicinsko rehabilitacijo v UKC. S fizioterapevtkami sem zelo zadovoljen. Ob podpori zaposlenih prste in zapestje razgibavam tudi pred prostori Društva Kralji ulice in v njih. Gibljivost počasi napreduje in pričakujem, da bom kmalu spet sposoben za delo z bagrom.

Trenutno spim v propadajočem hotelu. Da bi dobil sobo, v kateri bi lahko vsaj nekaj časa v miru živel, hodim na pripravljalne sestanke programa Individualizirana in celovita nastanitvena podpora brezdomnim Društva Kralji ulice.

Foto: Nada Žgank

ZBRANE ŽELJE, UPI IN MISLI ZAPORNIKOV ZPKZ MARIBOR

Zaporniki in kralj ulice Benjamin MantaQi-Chi, Kralji ulice št. 206, avgust 2023

Želje, upe in vse, kar zapornikom tukaj leži na duši, včasih lahko kar vidimo, saj njihov pogled vse pove. Leto gospodovo 2023, ZPKZ Maribor.

• Želim si vetra v laseh. S chopperjem biti eno in trden prijem ženske za seboj. Čutiti njeno srce, ki mi zaupa, in njene ustnice, ki me ljubijo. Na Route 66 hočem narediti otroka in jima z dobitno srečko evromilijonarja izpolniti vse želje. • Jaz bi le rad razumel čas! Da gre hitreje! • Rad bi šel na pir. Veš onega, zašvicanega. Že vidim, katera kelnarca bi mi ga postregla! Moram se spomniti njene telefonske številke! • Česa si želim? Hm, ničesar, je že na žalost nedosegljivo. • Rad bi videl, da NK Maribor pride v Ligo prvakov in verjetno še pogojno kazen. Prvo je dosegljivo, drugo pa je tukaj malo verjetno. • Da ne bi tega prostora, zidu in nonstop rožljanja s ključi videl in slišal. Če bi lahko čas prevrtel nazaj, bi naredil marsikaj drugače. Še vedno bi imel službo, ženske in otroka. Srečo! Sedaj imam pa … • Čim prej priti ven. Na svobodo! Na luft! Delat, delat pa še enkrat delat. Da bodo vsaj otroci srečni. Da grem v trgovino, pa vsaj od stotih stvari, ki si jih prsteki želijo, vsak eno dobijo. Ja! Tega si želim! • Nič nimam, da bi si česa želel. Vsak korak, ki sem ga naredil v njihovo in svoje dobro, v novo smer ter nekakšno preobrazbo, je bil polomija. Želim se zadeti. Maš kaj? • Nimam pojma. Res! Upam na pogojno, ampak vse, kar tukaj vidim in slišim, je: prav je narobe, levo je desno, in kar se na sestanku zmeniš, tako ali tako ne velja. Povem ti, da si želim miru in nekaj besed, ki dajejo upanje. A kaj, ko je upanje nevarno, besede pa so prazne. • Rad bi dobro zapečeno pico z dosti feferonov, lizal bi sladoled, poljubljal bi svojo žensko in upal, da se ne zbudim tukaj, saj vse tole sanje so bile … • Želim si samo, da mi neka ženska oprosti moje napake. Spet hočem živeti normalno, le nekdo tukaj mi mora pomagati. Če pa ni nikogar. Čisto sem na tleh. • Rad bi drugo sobo (celico). Ne vem, zakaj nas ne slišijo. Včasih smo sodelovali obsojenci in vodje oddelkov pri reševanju težav in iskanju sožitja. Nič težkega ne bi bilo, če bi šel tja, drugi sem itd. Na zaprtem oddelku bi bilo manj napetosti. Leta in mesece moraš prebiti z možmi, s katerimi ne shajaš. Polovica tako ne ve, kaj vse se dogaja. Za prihodnost je še čas. Zdaj hočem le mir! • Komaj čakam, da pridem na Rogozo. Šola! • Da popravijo že ta fitnes. Rad bi preživel več ur z najdražjimi, ko so obiski. Pa več prostora ne bi bilo odveč. • Ko pridem ven, se ga bom tak napil, šel bom na parti neki. Naslednje poletje jih bo ful. Keš, belo pa cukri … A ne? • V tem trenutku bi želel, da bi nas presenetili za kosilo. Ne rečem, da je vedno slabo. Res komaj čakam, da pridem ven. Svoboda me kliče, zidovi tukaj pa so vse bližje in bližje.

SE ZGODI: IZBRISANA

Izbrisana, Kralji ulice št. 206, avgust 2023

Nikoli si nisem predstavljala, da bom ostala brez službe. A prav to se je zgodilo ob izteku mojega porodniškega dopusta. Ko sem se želela vrniti na delo, se nisem mogla, ker se je porušil most čez reko Savo. Zaradi vojne v BiH leta 1992 mi ni uspelo pravočasno podpisati dokumentov in sem se v Slovenijo vrnila šele leta 1993, ko so odprli koridor. Takrat sem izvedela, da sem bila že februarja 1992 izbrisana in da nimam nobenih pravic več. Z majhno hčerjo sva ostali na cesti, brez kakršnih koli možnosti, saj uradno nisva obstajali.

V Sloveniji sem bila aktivna v civilni zaščiti, hodila sem na tečaj prve pomoči, zaprosila za državljanstvo, a so me vseeno vrgli v brezno. Ko so nas naslavljali s čefurji in trenirkarji, sem čutila, da nas imajo za sužnje. Bili smo zatirani, ponižani, poteptani, popljuvani in oropani človekovih pravic. Danes delam kot prostovoljka na Karitas, ker menim, da je to moje poslanstvo. Ko sem bila za državne organe nevidna, so me dobri ljudje videli. Z njihovo pomočjo sem se leta 2011 vrnila v Slovenijo ter začela urejati dokumente. Še danes zaradi travme in depresije obiskujem psihiatra in psihoterapevta, a se mi ne uspe pobrati. Na stara leta so me stlačili v bivalno enoto. Ko me pritisne na stranišče, so skupni toaletni prostori tako daleč, da mi ne uspe vedno pravočasno priti do tja.

To sporočilo posvečam izbrisanim otrokom, ki so jih tedanje oblasti skupaj s starši brez razloga in usmiljenja potisnile v globoko črno jamo. Tudi oni nosijo madež izbrisa. Zločin ni pozabljen, mi se ga spominjamo in vas gledamo.

Ilustracija: Tumisu

IN MEMORIAM: MARKO KRAJNIK – KAVICA

Špela R.

Marka sem spoznala, ko smo šele vzpostavljali Kralje ulice. Ves ta čas se mi je zdel nekakšen obstranski, a vendar zvesti spremljevalec dogajanja v društvu. Doživela sem ga kot vnetega iskalca duše, povezanosti, bližine, smisla, kot protiutež temu pa tudi kot iskalca materialne gotovosti, ki je bila zanj, kot še za prenekaterega iz naših krogov, žal izmuzljiv in nikoli dosežen cilj. (Bil je živeči protidokaz Maslowove hierarhije potreb, ki pravi, da se težnja po samouresničitvi razbohoti šele, ko je zadovoljena materialna podstat.)

S stanovanjem, ki ga je imel, se mi je včasih zdel kot nekakšen ulični mecen, pri njem so bili dobrodošli različni ulični ustvarjalci, umetniki … Marko mi je predstavil tudi Nika, pokojnega umetnika, ki je društvu in širši skupnosti ogromno prispeval na področju stripa in slikanja.

Meni vselej ljube Maretove literarne umetnine imajo zanimivo formo: običajno izhajajo iz črnine, med vrsticami pa jim vselej uspe povzpeti se do svetlobe, upanja. To je v Marku neomajno žarelo, verjetno do zadnjega. Marko je očitno utiral dušne bližnjice od črnine do slepeče svetlobe poslednjega spoznanja. Ljubi Marko, z nadimkom Kavica, svet brez tebe ne bo isti. Umanjkala bo ta edinstvena iskra nostalgičnega obstranca.

Foto. Žigažaga

ON PRAVI: » SE ZGODI«, JAZ PA NJEMU: »A RABIŠ METEK IN PIŠTOLO?«

Mica, Kralji ulice št. 206, acgust 2023

In s čist idiotskim pogledom zre vame in me vpraša: »Zakaj pa samo en metek?« Ta zafukana resnična zgodba gre pa takole:

Po ne vem koliko prespanih oziroma bolje rečeno neprespanih nočeh na cesti, nekje sama, vedno sama, dobim od frenda ponudbo, da lahko pri njem komot 2–3 dni počijem, si privoščim tuš in spanec. Sprejmem, a si na tleh pripravim ležišče, ker ni variante, da grem s kom v posteljo spat, če ni moj partner. Pridem izpod tuša, oblečena v spodnje hlače in čez še kratke hlače in T-shirt, in ga vprašam, če je kul, če vzamem uspavalne tablete, ker sem resnično potrebna spanca in počitka. Pa brez zadržka pravi: »Ni problema, Mica, pa saj veš, da si na varnem.«

Ja, valda. Zbudim se ob treh zjutraj še vsa omotična od tablet, a opazim, da nimam oblečenih spodnjic, le kratke hlače. Moj prvi odziv je bil, da sem se dobro pretipala, če me kaj boli ali kar koli v tej smeri. Hvala Bogu me ni nič bolelo. Okej, torej ni bilo penetracije, ampak kje so moje spodnjice, kolikor vem, sem zaspala v njih. Vse živo se mi je pletlo po glavi, medtem ko sem čakala, da se model zbudi. In po dveh urah, ob petih zjutraj, vstane. In ga čist direkt vprašam, kje so moje spodnjice in kaj se je dogajalo medtem, ko sem napol nezavestna počivala. Pa mi pove, da sem tako smrčala, da me je slekel in mi začel lizati muco, da sem nehala smrčati. Ni pa prodrl vame, je rekel, da ga lulika ni hotela. Ampak to je posilstvo.

Ej, stari, ti si mene posilil!

To se mi je zgodilo prvič. Na žalost pa to sploh ni edini primer. Punce, pazite se teh plenilcev. Zelo težko je sprejeti dejstvo, da je nekdo drug upravljal s tvojim telesom, ko si bil neodziven. In kako naj dokažem posilstvo, če je pa samo lizal? Predlagam, da vsak pije svojo pijačo in pazi, koga si vozi domov. Čuvajte se. In hvala vam, zdaj mi je malo lažje.

Foto: Anemone123

SE ZGODI: BOŽIČ NA TOPLEM

Lucas Alexander, Kralji ulice št. 206, avgust 2023

Konec lanskega septembra mi je potekla najemna pogodba. V strogem centru pri Zmajskem mostu sem za mastne denarje najemal atraktivno dvonadstropno sobo. Sočasno mi je poteklo tudi zaposlitveno razmerje, zato sem bil primoran najti cenejšo bivalno alternativo. Po dolgem in počez sem obrnil internet v upanju na pozitiven rezultat. Skrajno obupan sem le našel nastanitev, primerno svoji finančni zmogljivosti. Z lastnico sva opravila ogled sobe in se dogovorila za datum vselitve. Vesel, ker sem rešil svojo bivalno problematiko, sem se vrnil domov in začel pakirati. Na dan selitve sva se, kot je bilo dogovorjeno, dobila z lastnico, ki pa me ni pričakala s ključi, temveč z izgovorom. Premislila si je in se raje odločila za nekoga drugega. Tako sem nekaj ur pred vselitvijo ostal na cesti. Šumelo mi je v glavi, kako je mogla.

Kolegica mi je že pred časom omenjala program nastanitvene podpore Društva Kralji ulice. Na začetku nisem kazal zanimanja zanj, saj sem imel urejeno bivališče. Ko pa sem enkrat pristal na ulici, mi je ideja postala močno privlačna. Odpravil sem se na uvodni sestanek s strokovnimi delavkami, kjer sem izvedel, da se bom za nastanitev potencialno kvalificiral v nekaj mesecih.

Naslednji trije meseci so bile zame eni težjih. Kot odvisnik sem svojo brezdomnost reševal s povečano konzumacijo, kar je seveda prineslo še več težav. Zaradi amfetaminskih psihoz sem bil neštetokrat hospitaliziran v Polju, večkrat tudi zaradi poskusa samomora. Preganjalne psihoze so me gnale, da sem splezal na žerjav, spet drugič na daljnovod. S policijskim pogajalcem se že dobro poznava. Nekaj dni pred božičem sta mi strokovni delavki Maša in Irena sporočili, da se bom lahko vselil. Ne morem opisati občutka, ki me je prežel v tistem trenutku. Za nekoga, ki ne joče veliko, so solze v očeh povedale več kot besede. Končno bom spet imel streho nad glavo, ne bom prepuščen hladnim ulicam zelene prestolnice in skupinski sobi v zavetišču. Tamkajšnjemu kadru sem hvaležen za vso pomoč, a iskreno, tam sem sovražil spati. Otroške travme so me »obogatile« s posttravmatsko stresno motnjo, ki mi praktično onemogoči spanje, če slišim tuje dihanje, smrčanje. Za češnjo na torti pa so me določeni »staroselci« zavetišča odkrito in glasno žalili. Tako sem raje, podložen s substanco, nabiral kilometre po Ljubljani. Žalostno, a kljub psihozam manj stresno.

Tako sem po mesecih burnega životarjenja lanski božič pričakal skupaj z najboljšo prijateljico v objemu tople sobe. Danes, po pol leta bivanja v programu, lahko rečem, da se je moje življenje vrnilo v ustaljene tire, v določenih pogledih se je tudi obrnilo na bolje. Prvič v življenju držim higienski minimum na zelo visoki ravni in verjamem, da tedenski obisk strokovnega kadra vpliva na to. Po mesecih travmatičnih dogajanj je redno spremljanje Maše in Irene prijetna in varna situacija. Očitno sem v življenju v obdobju, ko mi nastanitev, podprta s strokovno pomočjo, godi in odgovarja. Hvaležen sem zanjo, saj si dan za dnem izboljšujem življenje. Hvala!

Foto: Katja Guseva

ZGODI SE ULICA

Robert Ž., Kralji ulice št. 206, avgust 2023

Ker neprestano prepiranje s starši ni več vodilo nikamor, me je mati nazadnje postavila na cesto. Ni se odzvala niti na to, da sem spal pod njenim balkonom, in naposled smo se na smrt sprli. Sicer pa so me že kot majhnega dali v zavod, da se med nami sploh niso razvila pristna čustva. Mati je od mene zahtevala spoštovanje, a ker ga jaz od nje nisem dobil, ga tudi ona od mene ni. Okrog leta 2000 sem tako kot brezdomec odšel v Ljubljano. Na cesti in v zaporu sem živel skoraj do 45. leta. Vso to bedo sta omilila heroin in kokain in postal sem odvisnik. Živel in spal sem skupaj z drugimi brezdomci po bazah, cele dneve sem pil, jemal tablete in se zadeval. Neke perspektive nisem imel, pa tudi nikamor se nisem mogel obrniti, saj centrov in postelj za narkomane takrat ni bilo. In če me ne bi tolikokrat zaprli v zapor, kjer sem vsaj malo prišel k sebi, ne bi bil več živ, saj moje telo enostavno ne bi zdržalo takega načina življenja.

Dolga leta, ki sem jih preživel na ulici, so minila v znamenju preganjanja in skoraj terorja raznih varnostnih služb. Čisto vsako noč so me podili iz raznih podzemnih garaž in zapuščenih zgradb. Čim sem zaspal, so se pojavili. Tudi po petkrat na noč so me napodili ven, ne glede na to, ali je padali dež, sneg ali prekle. Če mene vprašate, to ni bilo nikakršno varovanje lastnine, saj se v vseh teh letih na teh lokacijah ni zgodilo nobeno od kaznivih dejanj. Šlo je zgolj za brezsmiselno preganjanje, saj tako nikamor drugam nisem mogel, nisem imel kam. Koliko neprespanih noči je bilo, koliko skrivanja ... Takrat sem res imel občutek, da moje življenje ni vredno počenega groša.

Foto: Skitterphoto

BREZDOMKA 12

Kaja Tomič, Kralji ulice št. 205, julij 2023

Končno je prišel december in z njim sprejem na alko oddelek. Sodelovala sem kot svojec, mami sem z veseljem stala ob strani v tem pomembnem obdobju. »V tretje gre rado,« sem ji pogosto govorila in verjela v to. Ali pa sem se hotela potolažiti in vsaj kratek čas živeti v utvari, da bo mama enkrat za vselej prenehala piti in bom jaz na prvem mestu. Od malega sem si na skrivaj želela, da bi bila pri njej prva in najpomembnejša. Ampak žal, v tem življenju je to misija nemogoče. Ker sem dobro spala, zdravo jedla ter bila fizično dejavna, sem začela razmišljati o svoji družinici. Ukvarjala sem se z jogo, živela zdravo, telo sem imela očiščeno in pripravljeno. Psihično sem bila odlično in vsako jutro sem izvajala hvaležnost, zvečer pa meditirala. Začela sem vizualizacijo, kako bi bilo, če bi zanosila. Če bi imela dojenčka in bi ga v vozičku vozila naokrog. Počutila sem se močno in pripravljeno. Kontracepcijskih tablet že nekaj časa nisem jemala in Peter je vedel za to. Komaj je čakal, da pride ta čas. Tako sva se začela resneje truditi za zanositev. Malenkost me je sicer skrbelo za Petra, ker nisem želela, da bi otrok odraščal v družini z alkoholom, ampak vedela sem, da bi bil zaradi otroka zmožen prenehati piti. Začela sem kupovati nosečniške teste in kmalu so se najine želje uresničile. Postali bomo družina. Oba sva bila neverjetno vzhičena in presrečna. Bilo je lepo in mirno obdobje, ko pa mi je zdravnica še uradno potrdila nosečnost, se je začelo najlepše obdobje mojega življenja. Seveda sem še naprej dobro skrbela za svoje zdravje. Joga mi je neverjetno pomagala, najbolj pa v drugi triadi, ko sem jo malo prilagodila zaradi trebuščka in povečala čas meditacije. Takih krasnih meditacij verjetno ne bom več doživela. Najbolj všeč mi je bilo, ko sem se dotikala trebuščka, ga božala in se pogovarjala z njim. Mama je bila, poleg Petra seveda, prva, ki je izvedela. Ravno je končala zdravljenje, opravila je začetni del, za nadaljevalnega pa so sestre rekle, da ni zmožna. Alkohol ji je pustil nepopravljive posledice in v odpustnem pismu sem prebrala, da je zaradi uživanja alkohola psihoorgansko spremenjena in da je tik pred cirozo. »Če ne boste prenehali piti, vas kmalu čaka ciroza,« so ji govorili vsi po vrsti. Takrat še nisem poznala pravega pomena te bolezni. Zelo je bila vesela, da bo babica. Večkrat sva se pogovarjali o tem, kako zelo jo je bolelo, ko sem pred leti razlagala, da nikoli ne bom imela otrok. Nisem si jih želela, mislila sem, da je biti otrok trpljenje, ker sem to poznala. Bala sem se, da bo otrok odraščal med alkoholiki, in tega nisem mogla storiti bitjecu, ki bi si me izbralo za mamo. Bilo me je strah, da bom kot moja mama, da bom prevzela njene vzorce vzgajanja in da ne bom dobra mati. Prihodnost je bila negotova zaradi finančne nestabilnosti, skrbelo me je, kako bom zmogla, če slučajno ostanem sama z otrokom in brez zaposlitve. Skrbelo me je tudi, kako bo z mamo, če bo pila. Bom morala prekiniti stike? Nekajkrat sem šla z njo na srečanja v bolnico, a moji upi so se kmalu razblinili. Prišla je sreda, dan za srečanje zdravljenih alkoholikov. Mamo sem zjutraj našla v sobi, očitno je bilo, da je preveč spila. Vseeno sva šli na srečanje, čeprav mi je bilo malce neprijetno. Tam je preveč govorila, vračala se je k vprašanju, koliko časa ji je še sploh ostalo, in govorila, da bi rada že enkrat srečno zaživela. Sestra ji je odgovorila, da če ne bo nehala s pijačo, bo zbolela za cirozo, saj so njena jetra že kar okvarjena. Glede vprašanja o srečnem življenju je pač tako: vsi si krojimo svojo srečo. Vsakdo je svoje sreče kovač. In nihče nima popolnega življenja. Nihče ni brez težav. »Gospa, veste, kje so ljudje brez težav? Na pokopališču. Sploh pa, vaša hčerka je noseča, postali boste babica, vi pa takole. Žalosti me in vem, da žalosti njo. Kaja, povejte mami, kaj se bo zgodilo, če bo nadaljevala z alkoholom.« »Razmisliti bom morala. Rada imam mamo ne glede na vse. Vem, da je alkoholizem bolezen, in vem, da je ozdravljiva. Sama sem odraščala v hiši, kjer se je pilo, in vem, kakšne posledice to pušča na otroku. Nočem pa z otrokom hoditi k babici na obisk, če bo pod vplivom, po drugi strani si pa želim, da bi otrok imel babico. In vem, kako super je moja mama, ko je trezna. In če bo trezna, si boljše babice otrok ne bi mogel želeti.« Mamo sem presenetila. Nisem ji grozila ali jo prosila, tako kot včasih. Videlo se je, da sem ji dala za misliti. Vsi v skupini so se strinjali, da se mora potruditi za vnučka. Na skupino od tistega dne dalje ni več želela in tudi sestra mi je rekla, da naj ne hodi, če bo pod vplivom, ker je to srečanje za abstinente. Razumela sem, ampak ali recidiv ni del okrevanja? Narediš eno malo napakico in te že odpišejo. Žal mami ni uspelo priti nazaj na trezno pot, ampak jaz sem bila noseča in srečna. Naslednji dan sem imela ultrazvok ...

Foto: Juergen_G

OKREVANJE V NARCOTICS ANONYMOUS

Drogirati sem se začela, ko sem bila stara 16 let. Nekaj časa sem imela zadevo pod kontrolo, vendar se je meja med kontroliranim in nekontroliranim drogiranjem kmalu zabrisala. Če nisem imela droge, nisem mogla biti mirna. Tudi moj brat je odvisnik in moj oče ima problem z alkoholom, zato sem lahko svojo odvisnost dobro prikrivala, saj se je vse večinoma vrtelo okoli njiju. Včasih sem pomislila, da imam morda res problem z drogiranjem, a sem te misli ustavila tako, da sem se zadela. Imela sem fanta, ki ni bil odvisnik, tako je prišel dan, ko mi je dal ultimat – ali izberem njega ali drogo. Nisem vedela, kaj je bolje zame, ampak sem izbrala njega, ker se mi je tako zdelo bolj prav. Vendar se nisem prenehala drogirati, samo skrivati sem začela pred njim, lagala sem in manipulirala, doma pa bratu kradla drogo in mami zlato ter denar. Ko je mama izvedela, me je peljala k psihiatru, na bioenergijo in k hipnotizerju. Nič od tega mi ni pomagalo, edino, kar mi je preostalo, je bilo zdravljenje na detoksu. Tam sem se skrizirala, a so me čez osem tednov vrgli ven, ker sem kršila pravila. Tako sem spet pristala nazaj v realnem svetu, nisem pa vedela, kdo sem in kaj si želim od življenja. Vedela sem samo to, da se ne smem družiti s staro družbo. Vpisala sem se nazaj v šolo in poskušala abstinirati. Alkohola nisem jemala resno, čeprav so nas na detoksu opozarjali nanj. Potem sem se enkrat napila in šla pijana takoj še po heroin. A učinek ni bil tak kot včasih, zato sem se odločila, da heroina ne bom več jemala. Namesto tega sem vsake toliko vzela kokain in tablete, dokler nisem nekega dne spet vsa zadrogirana pristala na žuru pri neznanem človeku. Takrat sem dojela, da ne morem več živeti na tak način. Po tem incidentu se nisem več drogirala. Tudi srečanj Narcotics Anonymous na začetku nisem jemala resno. Ni mi bilo jasno, kako mi lahko koristi druženje z odvisniki, saj sem hotela pozabiti, da sem se drogirala. Motila me je tudi beseda »Bog«, ki so jo uporabljali na srečanjih, saj sem Boga asociirala z religijo. A ker mi drugega ni preostalo, sem vseeno začela slepo verjeti, da mi program lahko pomaga. Na mojo odločitev je vplivalo tudi to, da sem zbolela za pljučno embolijo. Ko sem prišla v NA, mi ni bilo več tako težko, saj sem hodila na vsa srečanja v tednu, in kadar koli mi je bilo hudo, sem lahko poklicala koga iz programa. Po treh mesecih sem začela sodelovati tudi pri služenju v programu, kar mi je dalo še dodatno motivacijo za abstinenco. Potem sem na zimski konvenciji, ki je bila tisto leto v Ljubljani, spoznala naše člane iz tujine, ki so bili srečni, da sem se jim pridružila in da abstiniram. To mi je dalo še večji zagon. Prvič sem občutila, da je bilo nekomu resnično mar zame in za moje življenje. Sčasoma so me nehale motiti besede Bog in Višja Sila, saj sem skozi korake, služenje in deljenja dojela bistvo teh besed – ni versko, ampak duhovno. Življenje se mi je v teh dveh letih in štirih mesecih popolnoma spremenilo. Nikoli si nisem mislila, da bi lahko bila koristna, iskrena in odgovorna. Bala sem se življenja in tega, kako bom funkcionirala brez droge. Na koncu pa se je izkazalo, da življenje sploh ni tako zelo napačno. Spremembe v mojem življenju so se pokazale že po enem mesecu v NA, samo morala sem zaupati drugim članom, tistim, ki so to pot že prehodili pred mano. Hvaležna sem NA-programu, brez njega moje življenje ne bi bilo takšno, kakršno je. Tega si nisem mogla predstavljati niti v sanjah. Več o programu si lahko preberete na www.na-slovenija.org ali nas pokličete na 041 861 776.

Odvisnica

VPLIVNIKI

Tereza Vuk, Kralji ulice št. 204, junij 2023 Ilustracija: Fedja Kovič

Ko sem bla jaz mejhna, sem hotla postat veterinarka, igralka ali odvetnica. Pa da bom mela konje. Veterinarko sem si predstavljala verjetno tko, da sam božaš majhne kužke pa muce, ne pa da morš pol dejansko dajat kravi roko v rit. Igralka po mojem zato, ker sem že takrat iskala pozornost na vseh straneh pa se afnala. Odvetnica pa mogoče zato, ker sem v svoji podzavesti vedela, da bom nekoč na drugi strani zakona, in če zna kdo opletat z gobcem naokol, sem to jaz. In pol bi si svojo nesrečno rit reševala tam po sodiščih. No, ratala nisem nč od tega, če si pa konja pripeljem v blok, se bojo pa vsi sosedje na hišnem sestanku držali za glavo: »Tej se je do konca scufal. Sej, kaj pa lahko pričakuješ od umetnikov.« Če sem pa Pika Nogavička. Sicer bolj taka postarana, zadeta verzija, ampak okej. Vsi smo pač neki hotli bit. En moj frend si je želel igrati v porničih. Če se reče fuku delo. Ker se mu je zdelo blazno fajn, da bo podrl vse živo pa bil še plačan za to. Sej idejo si je že dobr zastavil, sam kaj, ko na koncu ni smel niti na TV-ju porničev gledat. Zaglavil je z eno sošolko, una si ga je zaskvotala za 25 let in zdej ne sam, da ni plačan za koga dol dat, zdej sam plačuje, ker se je dol dal pa mata dva otroka, nista več skup in on lepo plačuje alimente. In zdej ga še v pornič noben več ne vzamejo, ker ma povešena jajca pa težave s prostato. Ja, life ni prijazen. In puf, tvoje sanje so šle v franže. Ampak kaj pa dans tamali sanjajo, da bojo? Fucking influencerji. Instagram zvezde. Tik tok fenomeni. Butlji pač, po domače. In po možnosti mamice pa očki še ploskajo temu: »Ma kakšen fizik, bog te nima rad! Nočmo sramote v familiji! Boš ti rajš znana influencerska zvezda! Gremo takoj po ta najnovejši telefon, da se bo naš miško v miru snemal.« Sam pri teh »znanih« so se mal zajebal. Ko vidite po tračarijah naslove »Znana Slovenka si je obrila noge« ali »Znan slovenec je šel peš čez cesto«, vedite, da ko boste odprli članek, so ti znani glih tok k naša snažilka v stopnišču. Oziroma ona je bolj, vsaj po našmu okolišu. Pa kje ste že videli, da bi pisalo »znan Slovenec« pa pol v tekstu Luka Dončič. Nikol. Ker od ta res znanih dajo s prve ime v naslov. Ti kao »znani« so znani sam v svojih glavah. In da je muka še hujša, oni dejansko verjamejo, da so neke zvezde. In mularija verjame takim, da so oh in sploh, in pol bi bli oni tud radi tko pobebljeni. Pa dejmo it v ta reallity show, pa pejmo v tega. In se sprehajajo k eni pajaci iz ene scene v drugo (ker nekje nam bo že ratalo bit znan pa pridet do keša), ne dojamejo pa, da ta pametni tega sploh ne gledajo, ta glupi se jim pa sam smejijo. Še oni. Sej, nej vsak dela, kar hoče, sam men so smešni taki liki. Pobluzili realnost. Ampak nej probajo, da jih vidim. Tko k moj frend, k mu kariera v porničih ni bla usojena. Mu grem prov pisat zdej, če je prostata že kej boljš pa če ma že kakšno posteljno avdicijo. In pol bo res kej posnel in bodo naslovi tračarij: »Znani Slovenec s povešenimi jajci igral v kazahstanskem porniču.« Ne klikat pol tega članka. Ker ziher ne boste Dončiča notr najdli.