BREZDOMKA 12
Kaja Tomič, Kralji ulice št. 205, julij 2023
Končno je prišel december in z njim sprejem na alko oddelek. Sodelovala sem kot svojec, mami sem z veseljem stala ob strani v tem pomembnem obdobju.
»V tretje gre rado,« sem ji pogosto govorila in verjela v to. Ali pa sem se hotela potolažiti in vsaj kratek čas živeti v utvari, da bo mama enkrat za vselej prenehala piti in bom jaz na prvem mestu. Od malega sem si na skrivaj želela, da bi bila pri njej prva in najpomembnejša. Ampak žal, v tem življenju je to misija nemogoče.
Ker sem dobro spala, zdravo jedla ter bila fizično dejavna, sem začela razmišljati o svoji družinici. Ukvarjala sem se z jogo, živela zdravo, telo sem imela očiščeno in pripravljeno. Psihično sem bila odlično in vsako jutro sem izvajala hvaležnost, zvečer pa meditirala. Začela sem vizualizacijo, kako bi bilo, če bi zanosila. Če bi imela dojenčka in bi ga v vozičku vozila naokrog. Počutila sem se močno in pripravljeno. Kontracepcijskih tablet že nekaj časa nisem jemala in Peter je vedel za to. Komaj je čakal, da pride ta čas. Tako sva se začela resneje truditi za zanositev. Malenkost me je sicer skrbelo za Petra, ker nisem želela, da bi otrok odraščal v družini z alkoholom, ampak vedela sem, da bi bil zaradi otroka zmožen prenehati piti. Začela sem kupovati nosečniške teste in kmalu so se najine želje uresničile. Postali bomo družina. Oba sva bila neverjetno vzhičena in presrečna.
Bilo je lepo in mirno obdobje, ko pa mi je zdravnica še uradno potrdila nosečnost, se je začelo najlepše obdobje mojega življenja. Seveda sem še naprej dobro skrbela za svoje zdravje. Joga mi je neverjetno pomagala, najbolj pa v drugi triadi, ko sem jo malo prilagodila zaradi trebuščka in povečala čas meditacije. Takih krasnih meditacij verjetno ne bom več doživela. Najbolj všeč mi je bilo, ko sem se dotikala trebuščka, ga božala in se pogovarjala z njim.
Mama je bila, poleg Petra seveda, prva, ki je izvedela. Ravno je končala zdravljenje, opravila je začetni del, za nadaljevalnega pa so sestre rekle, da ni zmožna. Alkohol ji je pustil nepopravljive posledice in v odpustnem pismu sem prebrala, da je zaradi uživanja alkohola psihoorgansko spremenjena in da je tik pred cirozo. »Če ne boste prenehali piti, vas kmalu čaka ciroza,« so ji govorili vsi po vrsti. Takrat še nisem poznala pravega pomena te bolezni.
Zelo je bila vesela, da bo babica. Večkrat sva se pogovarjali o tem, kako zelo jo je bolelo, ko sem pred leti razlagala, da nikoli ne bom imela otrok. Nisem si jih želela, mislila sem, da je biti otrok trpljenje, ker sem to poznala. Bala sem se, da bo otrok odraščal med alkoholiki, in tega nisem mogla storiti bitjecu, ki bi si me izbralo za mamo. Bilo me je strah, da bom kot moja mama, da bom prevzela njene vzorce vzgajanja in da ne bom dobra mati. Prihodnost je bila negotova zaradi finančne nestabilnosti, skrbelo me je, kako bom zmogla, če slučajno ostanem sama z otrokom in brez zaposlitve. Skrbelo me je tudi, kako bo z mamo, če bo pila. Bom morala prekiniti stike?
Nekajkrat sem šla z njo na srečanja v bolnico, a moji upi so se kmalu razblinili. Prišla je sreda, dan za srečanje zdravljenih alkoholikov. Mamo sem zjutraj našla v sobi, očitno je bilo, da je preveč spila. Vseeno sva šli na srečanje, čeprav mi je bilo malce neprijetno. Tam je preveč govorila, vračala se je k vprašanju, koliko časa ji je še sploh ostalo, in govorila, da bi rada že enkrat srečno zaživela. Sestra ji je odgovorila, da če ne bo nehala s pijačo, bo zbolela za cirozo, saj so njena jetra že kar okvarjena. Glede vprašanja o srečnem življenju je pač tako: vsi si krojimo svojo srečo. Vsakdo je svoje sreče kovač. In nihče nima popolnega življenja. Nihče ni brez težav.
»Gospa, veste, kje so ljudje brez težav? Na pokopališču. Sploh pa, vaša hčerka je noseča, postali boste babica, vi pa takole. Žalosti me in vem, da žalosti njo. Kaja, povejte mami, kaj se bo zgodilo, če bo nadaljevala z alkoholom.«
»Razmisliti bom morala. Rada imam mamo ne glede na vse. Vem, da je alkoholizem bolezen, in vem, da je ozdravljiva. Sama sem odraščala v hiši, kjer se je pilo, in vem, kakšne posledice to pušča na otroku. Nočem pa z otrokom hoditi k babici na obisk, če bo pod vplivom, po drugi strani si pa želim, da bi otrok imel babico. In vem, kako super je moja mama, ko je trezna. In če bo trezna, si boljše babice otrok ne bi mogel želeti.«
Mamo sem presenetila. Nisem ji grozila ali jo prosila, tako kot včasih. Videlo se je, da sem ji dala za misliti. Vsi v skupini so se strinjali, da se mora potruditi za vnučka. Na skupino od tistega dne dalje ni več želela in tudi sestra mi je rekla, da naj ne hodi, če bo pod vplivom, ker je to srečanje za abstinente. Razumela sem, ampak ali recidiv ni del okrevanja? Narediš eno malo napakico in te že odpišejo. Žal mami ni uspelo priti nazaj na trezno pot, ampak jaz sem bila noseča in srečna. Naslednji dan sem imela ultrazvok ...
Foto: Juergen_G