Kralji ulice

V LETU 2023

Robert Ž., Kralji ulice št. 211, januar 2024

»V letu, ki je za nami, se mi je veliko zgodilo. Med drugim sem dobil bivalno enoto, ne živim več v ljubljanskih garažah, na klopcah, v umazanih in zapuščenih hišah, kjer se je zgodilo bogvekaj in te vsa slaba energija prostora zabija v tla. Pridno in redno sem obiskoval zobozdravnico, ki mi je izdelala protezo, tako da moj nasmeh ni več tako tragičen, kot je nekoč rekla moja mati. Pomagal sem tudi pri saniranju posledic poplav. Delo je bilo naporno, saj je voda strašna sila, ki vse podre in zmelje, tako da so mnogi ostali brez vsega in jim je pomoč še kako prav prišla. Občasno sem v okviru Društva Kralji ulice pomagal pri selitvah in čiščenju stanovanj in enot, sodeloval pa sem tudi na recitalu v Kinu Šiška ob izidu 200. številke časopisa. Kljub invaziji polžev sem na vrtu uspel pridelati nekaj zelenjave in ogromno feferonov, kar je bilo zelo dobrodošlo. Udeležil sem se pohodov v gore, nabiranja gob ipd. No, tako nekako je meni minilo leto. Pa vam? Lepo skrbite drug za drugega, pomagajte si med seboj in ne pozabite, da so mamila škodljiva in da boste umrli ali pa trpeli, če jih boste jemali. Torej: pazite nase in na druge in vse naj v letu 2024.«

Ilustracija: CDD20

JAKA PRIJATELJ: ULICA

Septembra je izšla je žanrsko nevsakdanja knjiga, natrpana z ulično fotografijo. Obravnava utrip Trubarjeve ulice v Ljubljani med letoma 2005 in 2023. Ponuja pronicljiv vpogled v življenje na tej brez dvoma eni najzanimivejših ulic v središču glavnega mesta. Ulici, ki kljubuje času in uspeva ohraniti svojo pristnost, domačnost. Če ste kdaj stopili v avtorjevo prodajalno starin na Trubarjevi in z njim spregovorili besedo ali dve, vam je kaj hitro jasno, da Ulica ni eksperimentalna meditacija, temveč fotografsko dokumentiranje uličnega vsakdanjika, ki meji na obsedenost. Jaka Prijatelj (paparazzi za reveže) ima namreč vedno in povsod pri roki, bolje rečeno kar v roki, fotografski aparat. Ima oko za trenutek, oko za sporočilo, najsi je gibljivo ali napisano na steni. Fotografska vožnja z njim je kot vožnja ob sopotniku, ki nikoli ne utihne. In kar se na prvi pogled morda zdi kot naključen motiv, se ob nadaljnjem ogledu poveže v celoto in vas povabi v avtorjev um. Ključno je odstiranje utripa ulice, ki jo Ljubljančani cenimo kot eno zadnjih frikovskih zatočišč v vseobsegajočem procesu gentrifikacije, ki se polašča našega ljubega mesta. Zato pomislim na besede pokojnega Saula Leiterja: »Nimam filozofije. Imam fotoaparat.« Dokumentirano navdušenje nad potepuhi, mestnimi romantiki, filozofi, zanimivimi damami, grafiti in vsem drugim je hkrati časovna kapsula in neprecenljiv dokument dobe. Je avtorjev svet, ki ga živi vse od leta 1989, ko je tam odprl svojo starinarnico Carniola Antika. In zagotovo ne govorim samo v svojem imenu, ko trdim, da si želimo, da Trubarjeva ulica tudi v prihodnje ostane nek daljni sorodnik pariškega Montmartra. Duhovni frikovski center Ljubljane. Zapik za posebneže. Kajti drugega nimamo. Pa še zanimivost: knjigo je izdal Golob Brane. Imel sem ga čast spoznati. Tudi jedel mi je iz roke. Da. Je čisto pravi golob, ki zajtrkuje na Trubarjevi. Pri Jaki. In se mu je zdelo vredno izdati knjigo o svoji najljubši ulici v Ljubljani. Takle mamo!

Jean Nikolič

Foto: Tierno in Jaka z Ulico v roki Vir: FB Jaka Prijatelj

PRISRČNICA

Še en skrajno nadležen dogodek se mi je primeril na delovnem mestu. Do mene se je primajal gospod ter se postavil poleg mene. In ker sem ravno ponujala izvode cestnega časopisa, sem enega ponudila tudi njemu. Gospod je smehljajoče z roko odrinil izvod ter se mi povsem približal. Iz žepa je potegnil prisrčnico, naredil požirek in pijačo ponudil tudi meni. Prav nič mi ni bilo všeč, da je bil povsem ob meni, a sem vseeno vljudno odklonila, rekoč »hvala, ne pijem alkohola«. Kljub temu mi je svojo omiljeno pijačo še večkrat ponudil ter mi opotekajoč se razlagal, kako sem mu všeč. Nato je kar naenkrat stegnil tace proti meni, našobil ustnice in rekel: »Te lahko poljubim?« Kar odneslo me je nazaj in sem ga ogorčena odrinila od sebe. Povedala sem mu, da me njegovo početje spravlja v nelagodje in je tudi skrajno neprimerno. A je še kar stal tam in buljil vame. Nato se je vmešala ena od strank trgovine ter ga prosila, naj se umakne. Pa kar ni hotel razumeti, celo prepirati se je želel z njo. Nato je pristopil gospod in objel gospo, ki mi je priskočila na pomoč, ter jezno vprašal pijanega gospoda, v čem je težava. Vinjeni nadobudnež se je nato končno začel oddaljevati, a mi med odhodom ni pozabil očitati: »Vidiš, v kakšne težave si me spravila!« Rada bi se zahvalila pogumni dami in njenemu partnerju, ker sta mi nesebično priskočila na pomoč.

Špela

Foto: Lisa870

AVTO, MOJ DOM

Kaja, Kralji ulice št. 210, december 2023

Spoštovani bralci in bralke Kraljev. Nekateri morda že veste, nekateri morda še ne, o mojem bivanju v osebnem avtomobilu. Imela sem vozilo, staro 30 let, ki je bilo povsem dotrajano. Sem starejša oseba, invalid, ne bi se spodobilo, da bi morala spati po klopeh. Garala sem celo življenje in imam 35 let delovne dobe. Bivši me je skoraj vsak dan pretepal brez razloga, imel druge ženske itd. Večkrat sem se znašla v bolnišnici. Trpela sem, ko pa so otroci odrasli, sem zbrala ves pogum in odšla na svoje. Na srečo imam prijazen krog ljudi okoli sebe, ki mi prisluhnejo in mi pomagajo. Torej, ker sem imela v svojem stanovanju dovolj nasilja, sem šla raje živet v avto. Pred kratkim sem spoznala gospo iz Trebnjega. Odločila se mi je brez vednosti pomagati. Pripravila mi je presenečenje. Poklicala me je in rekla, da ima dva avta viška. Da mi enega podari. Žal ni bil nobeden zame. Nato mi je rekla: »Ti si ga sama poišči, mi pa bomo nakazali denar zanj.« In tako je bilo. Našla sem ga, nakazali so prodajalcu denar, in tako sem dobila malo boljši avto brez okvare. Kupili so mi tudi vinjeto in plačali tehničnega in zavarovanje. Skratka, vse za na cesto. Naj povem, da sem od sreče jokala. Nekateri ljudje mislijo, da sem avto jaz kupila, pa nočejo od mene kupovati časopisa. Kupijo raje v Ljubljani. Tako da sem večkrat brez kruha na drugem koncu Slovenije. Iz srca se zahvaljujem gospe iz Trebnjega, ki je naredila prvi korak. In gospe Ines, zaposleni na Kraljih ulice, ki je to naprej prevzela in izpeljala do konca. Srčna hvala!

Foto: Clker-Free-Vector-Images

NASTANITVE ZA NAS, Z ULICE

Gašper, Kralji ulice št. 209, November 2023

Že nekaj časa živim v nastanitvenem programu Kraljev ulice. Na žalost je to samo 14-mesečni program. Ob vselitvi se seveda pričakuje, da se kolikor toliko skuliraš, pobereš in prideš k sebi »od ulice«, saj nas je večina uporabnikov dobesedno brezdomnih. Najpomembnejše je, da pravočasno plačuješ prispevek ter se obzirno vedeš do cimrov in sosedov, saj lahko razgrajanje in pričkanje mečeta zelo slabo luč tako na uporabnike programa kot na same Kralje.

Pričakuje se tudi vzdrževanje osebne higiene ter higiene sobe in skupnih prostorov. Ne razumem, da nekatere osebe po uporabi ne pospravljajo ne kopalnice, ne toaletnih prostorov, ne kuhinje in jedilnice. Če pa jih že, je to tako površno, da je na koncu prava groza ali še huje. Vem, da nisem angel, ampak da so ti vsa pravila španska vas ter da v vseh teh mesecih ni nikakršnega vidnega napredka, potem pa resnično ne vem, kaj naj si mislim. Kot da to ni dovolj, si povrh vsega nekateri dovolijo dvigovati glas in grdo žaliti naše terenske delavke. Kralji_ce ulice, to ni dopustno, saj nam želijo pomagati.

Vsem prihodnjim kandidatkam in kandidatom za nastanitveni program polagam na srce: program je enkratna priložnost, da se odstraniš z ulice, se pobereš in prideš k sebi. To je čas, ko si lahko urediš osebne zadeve, ki si jih odlašal; zdravnik, zobozdravnik, dokumenti, si morda najdeš kakšno delo ali prostovoljstvo. Je enkratna priložnost, da se v tem času zazremo vase, se skuliramo, se najdemo in si postavimo želene cilje. Nato pa načrtujemo pot za doseganje teh pomembnih ciljev. Poudarjam, v vsem času trajanja programa bodo ob tebi strokovne delavke, ki ti bodo v pomoč in oporo. Izkoristite čas nastanitve in načrtujte čim bolj pozitivno za prihodnost. Vsekakor pa sodelujte, upoštevajte in spoštujte delo svojih strokovnih delavk, lahko so vam v neverjetno pomoč. Iskreno se zahvaljujem Kraljem za vso pomoč skozi leta. Hvala, ker ste!

Za konec bi rad javno pohvalil vse zaposlene na Kraljih ulice in še posebej moji strokovni delavki Mašo in Ireno. Irena, hvala ti! Ne poznam dovolj veličastnih besed, s katerimi bi opisal tvojo pomoč, tvoje razumevanje, tvojo neverjetno energijo ter trdo delo, ki ga vložiš v program, ki je v pomoč nam – brezdomnim. Hvala vam vsem!

Foto: Sandra Požun

TO SEM JAZ: JANEZ ZAKRAJŠEK

Kralji ulice št. 209, November 2023

Špartansko vzgojeni vojak Jani Zakrajšek je moje ime. Celo življenje, že od ranih nog, delam v glavnem fizična dela. Včasih več, včasih manj. Odvisno od alkohola, če ga spijem. Saj ni tako hudo, kot se sliši, a pride čas, ko se ne znam ustaviti. Ampak vsake veselice je enkrat konec, pa tudi financ zmanjka prej ali slej. Potem ti ostaneta samo dve možnosti: delati ali fehtati!

Prva mi ne dela težav, druga pa je bolj delikatna. Za fehtanje moraš biti v prav določenem stanju. Če si trezen, je to zelo težko, če pa imaš malo kerozina v glavi, je vse lažje. Jezik teče, ni te sram, poveš kakšno šalo … Mogoče komu popestriš dan ali pa ga vsaj nasmeješ. Sem ter tja ti kdo pusti malo drobiža. Se je že zgodilo, da sem starejši gospe samo vljudno voščil dober dan, pa se je čez tri–štiri minute vrnila in mi v roke stisnila desetaka. Kot strela z jasnega, pa še nedelja je bila. Verjetno je nekdo od zgoraj ali spodaj tisti dan pazil name. V 50 letih sem doživel toliko stvari, da jih kdo normalen (definicija normale je zelo specifična zadeva) ne bi v treh povprečnih življenjih. Vsako stvar sem jemal pozitivno in se iz pustolovščin vedno kaj novega naučil.

Saj že star pregovor pravi: »Kar se Janezek nauči, to Janezek zna!« Trenutno se počutim dobro. Imam krog ljudi, ki me imajo radi. Nekdo me ima za norega, drugi ne. Nekdo za posebnega, drugi za barabo. Nekdo morda za narkomana, ampak vsake oči imajo svojega malarja. Tako da presodite sami. Najprej pa je treba pred svojim pragom pomesti.

Foto: Nada Žgank

NESPODOBNO POVABILO

Špela, Kralji ulice 209, November 2023

Prodajalci in prodajalke uličnega časopisa imamo neposreden stik s strankami. Mimo nas gre na stotine različnih ljudi – s prijetnim in manj prijetnim značajem. Moram reči, da je večina mimoidočih prijaznih in razumevajočih, se pa kljub temu najde kdo, ki ti nameni ubijajoč pogled ali mu uide kakšna neprimerna beseda.

Prepričana sem bila, da sem po dolgih letih ponujanja časopisov dobila trdo kožo in da sem postala imuna na razne ponižujoče izjave, a me je sporočilo, ki ga prilagam, presunilo. Dobila sem ga na drobno zvitega od gospoda, ki je kupil tekoči izvod. Bilo je ponižujoče in žaljivo. Razburilo me je in komaj sem zadrževala jezo. Dodatno me je pa podžgalo dejstvo, da me je gospod čakal pri avtomobilu dobro uro, kljub temu da je videl, da se ne zmenim zanj in se še naprej trudim za majhen, a pošten zaslužek. Predvsem pa se držim načela ravnaj z drugim tako, kakor bi si želela, da on ravna z menoj. A očitno nimamo vsi istih načel.

Ko sem dogodek omenila prijatelju, mi je ta po krajšem razmisleku rekel: »Veš, to delo, ki ga opravljaš, in tovrstne ponudbe, gredo z roko v roki v očeh nekaterih.« V mojih očeh je to povsem nesprejemljivo. In takih ponudb je iz dneva v dan več. Presodite sami.

ZGODBA O IVEKU/IVČU

Sabina, Kralji ulice št. 207, september 2023

V avgustovski številki sem zasledila osmrtnico, ki mi je razparala srce, a hkrati obudila mnoge spomine. Ivana Zebca – Iveka sem poznala celo življenje, no, vsaj odkar pomnim. Bil je moja varuška. Da. Čisto prav ste prebrali.

Ko sem bila še mali škrat, okoli 4–5 let, je Ivek prišel k nam »prebelit« stanovanje. Za tiste, ki ne veste, moja starša sta narkomana in Iveka sta poznala s te scene. Kar bi moralo biti 3-dnevno beljenje stanovanja, kot se za odvisnike spodobi, se je zavleklo v nekaj mesecev drogiranja, meseci pa v leto dni. Lepo in zabavno leto zame. Ivek me je čuval, ko sta starša vsak dan »delala«, čistil in pospravljal je stanovanje, me nahranil. Igrala sva se z barbikami in avtomobilčki. Dajal mi je pozornost, po kateri sem tako zelo hrepenela. Imel je veliko srce in je bil dober človek. Nato smo se odselili daleč stran in ga nisem videla celih 15 let, dokler nisem tudi sama zabredla v drogo in prišla na sceno. Kadar koli sva se videla, mi je po očetovsko pridigal ali pa sva se pogovarjala o dobrih starih časih. Vsakič, ko sem šla v zapor, sem upala, da bo še tu, ko pridem ven. In je bil – do sedaj.

Nazadnje sem ga videla pred več kot 18 meseci, bil je v slabem stanju in slabega zdravja. Vedela sem, da nima več veliko časa. Tokrat ga ne bo, ko pridem iz zapora. Ivek moj, naj ti bo rahla zemlja. Vem, da si zagotovo na boljšem kraju. Rada te imam!

Foto: jaka Adamič

ODPRTA SCENA

Kdaj smo iz najbolj žurerskih let in tavanja po Ljubljani od ene točke do druge, nekje 1990–1995, kar naenkrat postali stari svojih 45–50 let? Kot smo rekli v mlajših letih, smo postali »stare babe in stari deci«, ki vedno bolj čutimo posledice pretekle »sreče«. Koliko izmed nas/vas vedno težje stoji na raznih vogalih, dneve, tedne, mesece, leta, in prenaša razne poglede, ki včasih kar kipijo (brez pretiravanja) od sovraštva, »daj, poberite se že kam«.

Kam? Stran? In tudi če gremo stran, je tam isto! Samo pejte! Pa grožnje in uradni popisi po 4-krat na dan, resda pa je s starostjo vedno manj osebnih preiskav. Pa lepo vas prosim, komaj se privlečemo na vsakdanji štamperle metadona ali česa drugega. In morda še kako pivo tu in tam spijemo, se pa v glavnem v naših letih z drogiranjem preneha. Kakšna droga! Kdo pa bo skakal za mularijo, ki komaj čaka, da te nategne. Pade omet namesto koke ali heroina. Že leta pa prosimo samo to, da nam dajte na razpolago nekakšen prostor, preden jih še več dobesedno ne odnese veter okrog vogla, ali kot lani, žalostno, še kdo ne zmrzne na pragu »svojega« doma. Je že tako, da smo ljudje družabna bitja, eni bolj, drugi manj, ampak dejstvo je, da bomo, dokler bomo lahko, iskali družbo, da pojamramo, kako tisti tam gor ne naredijo nič ter kako naj živimo in preživimo s 450 evri, ko nam po plačilu vseh stroškov ostane 5 evrov.

Skrijte nas nazaj za zid,* da ne bodo vsi videli te sramote. Osebje na Metelkovi pa itak najbolj skrbi, če bomo šli v trgovino v radiu 400 metrov od zdravstvenega doma, pred katero zadrževanje metadonskih pacientov ni dovoljeno. Ampak zid nas je pa le nekako zvito skril. Pa dajte no, mrdnite še malo v tem mandatu, sicer ne boste imeli več volivcev, vsaj tistih z Metke ne več. Vem, da se je najlaže obrniti stran ali zamižati, vendar ko spet odprete oči, smo mi še vedno tu.

NN

• V Ljubljani je odprta scena nastala potem, ko so porušili zid (na Metelkovi ulici, op. ured.), ki je pred javnostjo skrival večje zapuščeno dvorišče, kjer so se že veliko let pred tem zadrževali uporabniki drog. Po porušenju zidu in po odločitvi o spremembi namembnosti lokacije so se uporabniki drog s tega skritega mesta razpršili po mestu na več odkritih lokacij, pred zdravstveni dom in bližnjo trgovino, v bližnji park, pred nekatere organizacije, ki so ponujale storitve zanje, in tam postali za javnost precej bolj moteči, kot so bili prej. (Bojan Dekleva, revija Socialno delo, 2021, letnik 60, številka 1, UL, Fakulteta za socialno delo) Prikaži manj

Izza rešetk

MALE VELIKE ZMAGE

Sabina, ZPKZ IG, Kralji ulice št. 207, september 2023

Kot nekateri že veste, sem trenutno gibalno ovirana. Imam najhujšo obliko artroze (obrabe) kolka. Do tega je pripeljal t. i. septični artritis (koksitis). A naj bo dovolj strokovnih izrazov. Naj vam opišem, kaj sem prestala in kaj sem se iz tega naučila. V Zavod za prestajanje kazni zapora Ig sem prišla komaj živa, močno podhranjena, nakrizirana in s pomočjo bergel. Ko so me pripeljali, že več dni nisem jedla. Po mesecu dni bivanja v priporu so se mi kolki tako vneli, da sem po nekajkratnem obisku urgence pristala na invalidskem vozičku in v plenicah. Kakšno ponižanje je bilo to za zame še ne 30-letnico. Dneve, tedne sem objokovala izgubljeno mobilnost, samostojnost. Zapadla sem v depresijo. Sama nisem mogla praktično ničesar. Nisem mogla v posteljo in iz nje, ponoči sem imela plenice, ker nisem mogla oditi na potrebo. Nisem se mogla sleči, obleči ali obuti. Brez analgetikov ali metadona sploh nisem upala iz postelje na voziček. Zaradi bolečine sem ponoči kričala, jokala kot dojenček. Cimra me je umivala z robčki in mi menjala plenice. Vedno ji bom hvaležna, saj ji tega ne bi bilo treba početi. To naj bi bilo delo zdravstvene službe. Tudi oblačila me je in menjala posteljnino ter me včasih namesto sestre peljala pod prho – čez vikend zdravstvenega osebja ni v zavodu. Približno tri tedne sem umirala na obroke. Ničkolikokrat sem razmišljala, kako si vzeti življenje. Bila sem ujeta, a ne v zaporu, temveč sama v sebi. Grozen občutek, ki ga najbolje lahko razumejo ljudje v podobnih situacijah. Spraševala sem se, kako dolgo bo to še trajalo. Luč na koncu predora je, čeprav šibka, sicer obstajala, saj je za moje stanje obstajala rešitev – kolčna proteza. Čakalna doba je 18 mesecev in že čakam, pogoj za operacijo pa je, da sem psihofizično fit. Zato sem se odločila ojačati svoje telo in se nehati utapljati v samopomilovanju. Malo po malo sem začela delati na sebi. Šlo je počasi. Najprej sem začela jesti, nato pa delati na samostojnosti, prva zmaga je bila, ko mi je uspelo sami v posteljo in celo iz nje! To mi je dalo zagon in tako so se začele moje male velike zmage. Po kakšnem mesecu sem se dovolj okrepila, da sem vstala pred jutranjo terapijo. Ja, tudi to je zmaga, čeprav se morda komu ne zdi. Zavod je pridobil napravo, na katero je pritrdil voziček, in so me z njo lahko peljali po stopnicah, da sem šla lahko na sprehod. Sonce in zrak sta mi dobro dela. Včasih sem celo vstala in na berglah naredila korak ali dva. Šele ko izgubiš mobilnost, zdravje, se zaveš, kako malo cenimo takšne stvari. Jemljemo jih kot samoumevne, danes se tega prekleto dobro zavedam. Ena največjih malih zmag je bila, ko sem prvič sama obula nogavice. Prav ste prebrali. To je bil zame mejnik. Nogavice. Skoraj vsak dan pomislim na to. Potrebovala sem nekaj mesecev, da mi je uspelo. Biti gibalno ovirana me je med drugim naučilo tudi potrpežljivosti. Vse postorim sama, čeprav mi vsakdanja opravila vzamejo precej časa. Vsak dan pometem in pobrišem tla, si skuham kavo, se oprham in se spominjam časov izpred enega leta, ko sem bila povsem nemočna. Cenim majhne stvari, trenutke brez bolečin (ki so redki) in dneve, ko lahko hodim 20 minut brez odmora. To so male velike zmage. Še vedno čakam na operacijo. Skoraj sem že pozabila, kako je hoditi brez bergel. Pridejo tudi slabi dnevi. Ker sem se rada ukvarjala s športom, mi gre včasih prav na jok, ko gledam druge zapornice igrati odbojko ali badminton, medtem ko si jaz še kave ne morem prinesti. Srce me boli, ko se grem v fitnes raztegnit in vidim ženske izvajati jogo ali meni tako znane vaje. A prišel bo dan, ko bom spet tam. Le trajalo bo. Nato pomislim na tiste, ki tega nikoli več ne bodo zmogli. Kako bi bilo meni, če bi bila trajno na berglah? Ni lahko, sploh ne. A vsaj obstaja upanje in še malo velikih zmag, ki me čakajo. Upam, da ko bom okrevala, ne pozabim tega obdobja svojega življenja, kajti tisti, ki pozabi na preteklost, je obsojen na njeno ponavljanje.

Foto: OpenClipart-Vectors